Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Gu (2.659-2.683)


  1.      svečeník  -a m (í) kdor opravlja obrede, molitve v čast bogu, bogovom: svečenik polaga dar na oltar; staroegiptovski svečeniki / veliki svečenik; pren., ekspr. svečenik nove ideologije // star. duhovnik: ponosna je bila na sina svečenika ♪
  2.      svéčka  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od sveča: prižgati, upihniti svečko; okrasiti jelko s svečkami in okraski; voščena svečka / pod nosom mu visita dve svečki 2. teh. priprava z elektrodama za vžig goriva v bencinskem motorju z električno iskro: zamenjati svečke; rezervne svečke / avtomobilska svečka; vžigalna svečka; žarilna svečka priprava z grelom, ki zažari in s tem pomaga pri vžigu vnetljive zmesi v dizlu ◊ med. zdravilo v obliki paličice, ki se daje v danko ♪
  3.      svéder  -dra m (ẹ́) 1. orodje z navoji za delanje lukenj, vrtin: nabrusiti sveder; vpeti sveder; vrtati s svedrom; jeklen, kovinski sveder; konica svedra se je zlomila; neroden je kot sveder v žepu zelo / diamantni sveder z diamantno konico; dletasti, koničasti sveder; lesni sveder; navojni sveder za vrtanje navojev; ročni, strojni sveder; rudarski, zobozdravniški sveder 2. nav. ekspr. kar je temu podobno: izpod rute so ji silili svetli svedri / koruzni listi se zaradi suše zvijajo v svedre ● kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki ◊ aer. sveder letalska figura v obliki strnjene krivulje vijaka navpično okrog vzdolžne osi letala; gozd. prirastni sveder za ugotavljanje debelinskega prirastka drevesa; les. kačasti sveder za vrtanje globokih lukenj v les; mont. razširjevalni sveder; obrt. kamnolomski sveder; zool. živi sveder morska školjka, ki vrta v lesene konstrukcije, Teredo navalis ♪
  4.      svèt  svéta m (ȅ ẹ́) 1. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: njenega sveta ni poslušal; prositi, vprašati za svet; pomagaj mu vsaj s svetom; dober, pameten svet / dajati svete 2. kolektivni organ upravljanja v določenih ustanovah, delovnih organizacijah, državni upravi: svet sprejema sklepe; izvoliti, razpustiti svet; petčlanski svet; član, predsednik sveta; sestanek sveta / delavski svet samoupravni organ v gospodarski delovni organizaciji; fakultetni svet; hišni svet izmed stanovalcev izbran samoupravni organ / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine 3. izvoljena ali imenovana skupina ljudi s posebno posvetovalno, svetovalno nalogo za določeno področje: o tem mora razpravljati še svet; sklicati svet / družbeni svet sestavljen iz predstavnikov družbe; filmski, gledališki svet; izdajateljski svet revije; potrošniški svet organ krajevne skupnosti, sestavljen iz zastopnikov trgovine in potrošnikov, ki usklajuje želje in potrebe krajanov; strokovni, znanstveni svet ● Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja; mestni svet v stari Avstriji voljen organ v mestnih občinah z lastnimi statuti; ministrski svet v nekaterih državah najvišji upravno-politični organ, ki ga sestavljajo ministrski predsednik in ministri; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku ◊ jur. poravnalni svet družbeni organ, ki obravnava spore med občani, člani delovnih skupnosti ter med organizacijami in občani; zgod. Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; Slovenski narodnoosvobodilni svet [SNOS] najvišje predstavniško telo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja ♪
  5.      svét  -a -o prid., svetéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef / sveta brata Ciril in Metod // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko / sveto število 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena / kot vzklik o sveta preproščina ● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov ◊ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica svéto stil. svetó prisl.: sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan ∙ ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo svéti -a -o sam.: vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega ♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo ♪
  6.      svetíti  in svétiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami ● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled svetíti se in svétiti se 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze // s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil / cesta se srebrno sveti se svetlo odraža // biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče ● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča ♪
  7.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  8.      svêtlost  tudi svetlóst in svètlost -i [tretja oblika vǝt] ž (é; ọ̑; ǝ̀) 1. lastnost svetlega, svetla barva: svetlost obleke, pohištva / svetlost barv 2. fiz. razmerje med svetilnostjo ploskovnega svetila in sevajočo površino: meriti, nastaviti svetlost; regulator svetlosti ♪
  9.      svetóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na svet, zemlja: svetovni prostor; svetovna zgodovina / svetovni oceani; svetovne zaloge nafte / svetovni nazor skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka / svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge / svetovni mir je ogrožen; hrana je postala svetovni problem; svetovna delitev dela; svetovna gospodarska kriza; svetovna vojna; spremljati svetovno dogajanje; publ. delo v svetovnem merilu, obsegu / svetovne cene žita; svetovna trgovina; svetovno gospodarstvo; prodajati izdelke na svetovnem tržišču / svetovni jezik jezik, ki je zelo razširjen; svetovna književnost / svetovni dan zdravja; svetovni kongres; svetovno prvenstvo; svetovno srečanje novinarjev / priboril si je naslov svetovnega prvaka / Svetovna zdravstvena organizacija ♦ filoz. svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine svetóvno prisl.: svetovno razgledan; svetovno znan učenjak ♪
  10.      svéž  -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu // tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje // ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila / ostala sta sama ob svežem grobu // nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej // navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan // ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek / svež videz 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna ● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč ◊ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra svéže prisl.: sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano ♪
  11.      svíla  -e ž (ȋ) 1. vlakna iz kokonov sviloprejke: predelovati svilo / naravna, umetna svila; poljud. čista svila prava svila // mehka, fina, lesketajoča se tkanina iz teh vlaken: bluza je iz modre svile; šumi kot svila; mehek kot svila / balonska svila gosta, impregnirana tkanina; svila za podlogo / ekspr. ženske so bile zavite v svilo so bile oblečene v svilena oblačila 2. svilena nit: obšiti, vesti s svilo ◊ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja; degumirana svila ki so ji odstranjene lepljive, klejaste sestavine; japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; motana svila surova svilena nit po odmotavanju s kokonov; padalska svila gosta, tanka, trdna tkanina za padala; prava svila iz kokonov udomačene sviloprejke; surova svila ki ni degumirana; tkanina iz te svile; šantung, taft svila ♪
  12.      svilén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz svile: svilena nit, preja / svilena tkanina; svileno blago / svileni trakovi; svilena bluza, obleka, podloga, ruta 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben svili: svileni lasje; svilena dlaka / v njenih očeh je bil svilen lesk; svilena svetloba; svileno nebo; jutra so svilena ● pesn. le veter je s svileno roko vznemirjal tišino je rahlo pihal ◊ papir. svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; tekst. svileni barhant, žamet barhant, žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; svilena apretura apretura, ki da blagu lesk, kot ga ima svila; svilena osnova; svilena vlakna kokonov sviléno prisl.: gladina vode se svileno blešči; svileno mehki lasje ♪
  13.      svinčénka  -e ž (ẹ̄) svinčeni del naboja, ki ob vžigu zleti iz puške, brzostrelke: svinčenka ga je zadela v ramo; ekspr. svinčenke so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami ● ekspr. padel je pod sovražnikovimi svinčenkami bil je ubit (v vojni) ◊ bot. grm ali manjše drevo s svetlo modrimi cveti v socvetjih, Plumbago auriculata ♪
  14.      svobôda  -e ž (ó) 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda; živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije // zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga 2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine; nekateri narodi se še borijo za svobodo; padel je za svobodo; prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu - svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov / narodna svoboda 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje 4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost / imeti svobodo gibanja 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo; svoboda raziskovanja 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda 8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode ● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost ◊ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; jur. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek ♪
  15.      šáh  -a m (ȃ) 1. družabna igra, pri kateri si dva igralca s premikanjem figur prizadevata doseči položaj, ko se nasprotnikov kralj ne more ubraniti napadu: igrati šah; partija šaha / z njim se je seznanil pri šahu / razvoj jugoslovanskega šaha ♦ šah. problemski šah pri katerem se rešujejo šahovski problemi // šahovska garnitura: kupiti šah / žepni šah 2. šah. položaj v igri, v katerem je napaden kralj: napovedati šah / dvojni šah od dveh figur hkrati; odkriti šah ki ga povzroči umik figure; večni šah ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi; šah šeh položaj v igri, v katerem sta istočasno napadena kralj in dama ∙ ekspr. držati, imeti koga v šahu onemogočiti mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal 3. zlasti v iranskem okolju, nekdaj vladar: sestati se s šahom; obisk šaha ♪
  16.      šahóvnica  -e ž (ọ̑) 1. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na šahovnico; desna, leva stran šahovnice ♦ šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici 2. publ. področje, kjer se križajo koristi, interesi več držav: tuji vplivi na sredozemski šahovnici / dogodki na svetovni šahovnici ♪
  17.      šáhovski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na šah: šahovski prvak / šahovska teorija / šahovski turnir; šahovska partija; šahovska ura ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze ♦ šah. (šahovski) problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; šahovska figura; šahovska olimpiada turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno moštveno prvenstvo šáhovsko prisl.: šahovsko razvite države ♪
  18.      šárg  -a m (ȃ) zool. manjša morska riba s temnimi prečnimi progami po bokih, Sargus rondeletti ♪
  19.      ščetíniti  -im nedov. (í ȋ) postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil ∙ ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase ♪
  20.      ščítnik  -a m (ȋ) priprava, del priprave, ki kaj ščiti: nad pogonskim kolesom, rezilom je ščitnik; natakniti, odstraniti, pritrditi ščitnik; gumijast, kovinski ščitnik; ščitnik iz celuloida, stekla; ščitnik za prestrezanje blata / gleženjski, komolčni ščitnik elastičen povoj za gleženj, komolec; ščitnik za kolena / kapa s ščitnikom s ščitkom ♪
  21.      šentjernéjski  -a -o [šen in šǝn] prid. (ẹ̑) zgod., v zvezi šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov ♪
  22.      šesterák  -a m (á) lov. jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po tri odrastke: ustreliti šesteraka / nepravilni šesterak ki ima na enem rogu tri odrastke, na drugem pa manj ♪
  23.      šêstič  prisl. (é) pri ponavljanju ali v zapovrstju na šestem mestu: petkrat je zmagal, šestič pa izgubil ♪
  24.      šestnajsterák  -a m (á) lov. jelen, ki ima na vsakem rogu po osem odrastkov: upleniti šestnajsteraka / nepravilni šestnajsterak ki ima na enem rogu osem odrastkov, na drugem pa manj ♪
  25.      šétati  -am in šétati se -am se nedov. (ẹ̄) zastar. sprehajati se: šetati s prijateljem; šetati po parku / oko mu šeta po dvorani pogleduje po dvorani šetajóč -a -e: šetajoč po trgu, je srečal prijatelja ♪

   2.534 2.559 2.584 2.609 2.634 2.659 2.684 2.709 2.734 2.759  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA