Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Gu (1.459-1.483)


  1.      naslánjanje  -a s (ā) glagolnik od naslanjati: pri naslanjanju lestve bi kmalu izgubil ravnotežje / roman kaže naslanjanje na ekspresionizem ♪
  2.      naslédstven  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nasledstvo: izgubiti nasledstvene pravice / nasledstveni zakon; nasledstvena vojna ♦ zgod. nasledstvene države države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918 ♪
  3.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  4.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  5.      nastáli  -a -o prid. (á) ki je rezultat določenega postopka, dogajanja: iz hrustanca nastale kosti; oceniti nastalo škodo / z oslabljenim pomenom: izkoristiti nastali položaj; v nastali gneči je izgubila torbico; priložnostno nastale pesmi; prim. nastati ♪
  6.      nastaníšče  -a s (í) knjiž. kraj, prostor nastanitve, navadno vojakov: sovražna patrulja je odkrila zasilna nastanišča; nastanišče za begunce ♪
  7.      nastanjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nastanjevanje: begunce je sprejemal nastanjevalni urad / nastanjevalna pogodba ♪
  8.      nastanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) napravljati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas: begunce nastanjujejo po taboriščih; vsako leto se nastanjujejo v istem hotelu ♪
  9.      nastáva  -e ž (ȃ) 1. lov. priprava za lovljenje (živali): pregledati nastave; zajec se je ujel v nastavo / pasti v nastavo 2. knjiž. kar omogoča, da kdo koga prevara, mu škoduje: bati se nastav; izognil se je vsem nastavam; zvijače in nastave 3. nizko ženska, ki se vsiljuje moškim in jih zapeljuje: sosedova nastava ji je zapeljala fanta; ozirali so se za vaško nastavo 4. redko nastavitev: nastava gumba za glasnost / nastava dveh strokovnjakov ♪
  10.      nastáviti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, postaviti kaj v položaj a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot ● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod ◊ mat. nastaviti enačbo nastáviti se nav. ekspr. 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana ♪
  11.      nastavljálen  -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za nastavljanje: nastavljalni gumb pri televizijskem aparatu ♦ fot. nastavljalna leča leča pri zrcalnem fotografskem aparatu, s katero se naravna ostrina slike na medlici ♪
  12.      nastávljati  -am nedov., stil. nastavljájte; stil. nastavljála (á) 1. dajati, postavljati kaj v položaj a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj // podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke 2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost 3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove 4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske ● ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati nastávljati se nav. ekspr. 1. prihajati, postavljati se v opazen, dobro viden položaj: vedno se je nastavljal na drugi konec ulice / slabš. to dekle se rado nastavlja navadno z vedenjem, oblačenjem skuša zapeljevati moške ∙ ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu 2. dopuščati delovanje česa na kaj: nastavljati se toploti, sončnim žarkom; nastavljati obraz vetru ♪
  13.      nastŕgati  -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem priti do določene količine česa: nastrgati hren / nastrgati z nožem; pren., ekspr. na tem bregu komaj nastrga kak voziček krme nastŕgan -a -o: posuti jed z nastrganim parmezanom ♪
  14.      natèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. nategnitev, nategovanje: žica se je pretrgala zaradi natega; nateg kože, vrvi 2. fiz., teh. istočasno delovanje dveh enako velikih, narazen usmerjenih sil, ležečih na isti premici: povečati nateg / obremenitev na nateg; prožnost v nategu ♪
  15.      nategníti  in natégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. z vlečenjem povzročiti a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv; močno nategniti struno napeti / nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa; nategnila je krilo čez kolena potegnila / ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati, zravnati: skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji // ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo 2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati, potegniti: delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje 3. žarg. nalagati, prevarati: že spet ga je nategnil; nikar ne dovoli, da bi te nategnil 4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina ● ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega nategníti se in natégniti se ekspr. razvleči se, raztegniti se: odeja se je že nategnila / to krilo se rado nategne natégnjen -a -o: nategnjena odeja; nategnjene vajeti ♪
  16.      nategováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vlečenjem povzročati a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategovati vrv, žico; nategovati elastiko / voznik je krepko nategoval vajeti / nategovati kapo čez ušesa vleči / ekspr. ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove iztegovali b) nav. ekspr. da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnavati, zravnavati: nategovati rjuho 2. pog. povzročati, da traja kaj dalj časa: nategoval je debato v nedogled; svojo pripoved je zelo nategoval 3. star. navzemati se, zlasti barve, vonja: vino rado nateguje ● redko jug nateguje piha; ekspr. nategovati harmoniko igrati na harmoniko; ekspr. pri tem je kislo nategoval obraz z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost; ekspr. nategovati ušesa prisluškovati; ekspr. nategovati žganje iz čutare piti; ekspr. nategovati podatke na lastno kopito na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam nategováti se ekspr. zelo se truditi, si prizadevati: vse življenje se že nateguje; nateguje se kot (črna) živina ♪
  17.      natézen  -zna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na nateg: natezna naprava / natezna deformacija; natezna napetost napetost v trdni snovi pri nategu; natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo ♪
  18.      naturálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki se daje, dobiva v blagu: naturalni prejemki, prispevki; naturalna dajatev / naturalna preskrba ◊ ekon. naturalni denar blago, ki služi kot plačilno sredstvo; naturalna menjava neposredna menjava blaga za blago; naturalno gospodarstvo gospodarstvo, v katerem se ne uporablja denar; gospodarstvo, za katero je značilno, da proizvaja samo za lastno uporabo, ne za tržišče; jur. naturalno stanovanje nekdaj stanovanje, ki nadomešča del plače ♪
  19.      navál  tudi navàl -ála m (ȃ; ȁ á) 1. pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi: prvi naval bo kmalu mimo; nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah; naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik; naval vlagateljev na denarni zavod / preprečiti naval na šolo 2. nav. ekspr., z rodilnikom nagel, razmeroma silovit nastop a) določenega delovanja: naval valov / kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra / upirati se navalu spominov b) določenega čustva: doživeti naval hrepenenja; to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva; nenaden naval strasti c) določenih bolezenskih znakov; napad: ima hud naval kašlja; pričakovati nov naval krčev; naval vročine je minil ∙ ekspr. luno je zakril naval oblakov velika količina, množina oblakov ♦ med. naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija 3. ekspr. napad, naskok, pritisk: vzdržati vse navale; naval sovražnikovih čet / utrdba je padla v navalu brez večjih izgub ♪
  20.      navdahníti  in navdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. povzročiti, vzbuditi v kom kaj: ta misel ga je navdahnila s skrbjo; obljube so ga navdahnile z upanjem / navdahniti komu misel, pogum dati 2. knjiž. dati navdih; navdihniti: njegove najboljše pesmi je navdahnila narava; pesnik se je navdahnil pri Danteju navdáhnjen -a -o 1. deležnik od navdahniti: navdahnjen z upanjem 2. ekspr. usmerjen, naravnan: umetniško navdahnjeni ljudje / lirsko navdahnjeni pesniki 3. nadahnjen: rožnato navdahnjen cvet ♪
  21.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  22.      navpík  prisl. (ȋ) izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode; navpično: postaviti kol navpik; navpik štrleče skale; sonce stoji skoraj navpik nad nami / ekspr. pasti navpik v prepad / plamen švigne navpik; noži s konicami navpik ∙ nar. zbežati po bregu navpik strmo navzgor ♪
  23.      navzdólnji  -a -e prid. (ọ̑) usmerjen navzdol: navzdolnje gube ♦ meteor. navzdolnji zračni tok ♪
  24.      nazarénski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo: nazarenska slikarska smer / kompozicija je narisana v nazarenskem slogu 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj; nazarenska vročina 3. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža podkrepitev, poudarek: pokora nazarenska, še v grob me boš spravil nazarénsko prisl.: nazarensko jokati, trpeti; nazarensko bogat človek; biti nazarensko srečen ♪
  25.      nazív  -a m (ȋ) 1. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu: ima naziv knjigovodja / poklicni, položajni nazivi b) višjo, visoko stopnjo izobrazbe; naslov: podeliti naziv doktorja znanosti / dobiti, doseči doktorski naziv c) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naziva guverner, predsednik / dati, dobiti plemiški naziv; vladarski naziv / publ. biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika za znanstvenega svetnika č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naziv; naziv za odraslega moškega / nagovoriti koga z nazivom tovariš 2. ime: napisati naziv podjetja / slovenski naziv kraja / naziv blaga / napisati naziv in naslov prejemnika ime in priimek ♪

   1.334 1.359 1.384 1.409 1.434 1.459 1.484 1.509 1.534 1.559  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA