Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Graf (433-457)


  1.      izméra  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od izmeriti: sodelovati pri izmeri zemljišča / publ.: izmere za topografsko kartiranje meritve, merjenja; vnašanje izmer v načrt rezultatov merjenja 2. publ. mera, razsežnost, dimenzija: majhne izmere odra / mesto ogromnih izmer / pašnik v izmeri dveh hektarov velik dva hektara ♪
  2.      izolácija  -e ž (á) 1. glagolnik od izolirati: popolna izolacija bolnih otrok / kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države / uporabljati bitumen za izolacijo zidu; potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora ♦ bot. geografska izolacija izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami 2. kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: obnoviti izolacijo; odstraniti z žice izolacijo; izolacija iz steklene volne; debela plast izolacije; kabel z gumijasto izolacijo 3. stanje izoliranega; izoliranost: premagati izolacijo; posledica kulturne izolacije / po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala / publ. izolacija domačega trga od inozemskega ločenost, odtrganost ♪
  3.      izpísati  in izpisáti -píšem dov., izpíšite (í á í) 1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta: izpisati metafore iz pesmi; izpisati podatke iz matične knjige; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo 2. napisati vse črke v besedi: v dokumentu je treba ime izpisati // napisati s črkami: izpisati število (z besedo) 3. napisati v celoti, do konca: črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti fašizmu napisali ◊ adm. izpisati samoglasnik v stenografiji označiti ga s posebnim znakom izpísati se in izpisáti se 1. prenehati biti član kake organizacije, društva: izpisati se iz društva; izpisati se iz šole, tečaja; elipt. izpisal se je / izpisati se iz volilnega imenika 2. biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena: kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal izpísan -a -o: izpisani podatki; skrbno izpisane črke; izpisana pisava pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane ♪
  4.      izpričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta ♪
  5.      izrážanje  -a s (á) glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pismeno, ustno izražanje ◊ lingv. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij ♪
  6.      izrèz  -éza m (ȅ ẹ́) 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah // taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez // del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva ♪
  7.      izúrjenec  -nca m (ȗ) izurjen človek: vojaški izurjenec; izurjenec v stenografiji ♪
  8.      izvíd  -a m (ȋ) 1. med. podatki o klinični, laboratorijski preiskavi: obdukcijski, rentgenski izvid / zdravniški izvid / dobiti, hraniti izvid listino s temi podatki 2. knjiž. strokovna, izvedenska ugotovitev: predložiti sodišču grafološki izvid; izvid o starosti slike 3. redko ogled: iti na izvid ♪
  9.      izvírnica  -e ž (ȋ) knjiž., redko izvir: izvirnica Dona, Nila / starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti ♪
  10.      izvírnik  -a m (ȋ) 1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: slovenski izvirnik in nemški prevod; izvirnik romana / prevajati neposredno iz izvirnika; brati v izvirniku / pog. na steni so viseli sami izvirniki originalne slike, originali 2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: izgubiti izvirnik; primerjati prepis z izvirnikom; fotografija izvirnika ♪
  11.      izvŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati izvŕstno 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno ♪
  12.      izzvenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja ♪
  13.      jáven  -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija ◊ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo ♪
  14.      jédkanica  -e ž (ẹ̑) um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo: tehnični problemi jedkanice / visoka jedkanica pri kateri se uporablja visoki tisk // odtis v tej tehniki: večbarvne jedkanice; mapa z jedkanicami holandskih mojstrov / razstavljene so bile visoke jedkanice in monotipije ♪
  15.      jédkar  -ja m (ẹ̑) delavec, ki se ukvarja z jedkanjem: sodelovanje med reprodukcijskim fotografom in jedkarjem ♪
  16.      jedkovína  -e ž (í) sredstvo za jedkanje: jedkati z jedkovino; jedkovina za jedkanje litografskega kamna // redko jedka snov: poškodba, zastrupitev z jedkovinami ♪
  17.      jekloréz  -a m (ẹ̑ ẹ̄) um. grafična tehnika, pri kateri graviranje v jekleno ploščo omogoča zelo veliko odtisov: gojiti jeklorez in bakrorez // odtis v tej tehniki: krajinski jeklorezi ♪
  18.      júg  in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug; veter piha od juga, z juga; letalo leti proti jugu; usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Jugoslavije / magnetna igla kaže smer sever-jug // južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug; na jugu dežele raste južno sadje; razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela / ekspr.: bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov ♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna 3. topla področja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug; sončni, topli jug; arhitektura mesta kaže bližino juga 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake; jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga ♪
  19.      júgovzhòd  -óda m (ȗ-ȍ ȗ-ọ̄) 1. smer na nebu ali zemlji med jugom in vzhodom: veter piha z jugovzhoda; oditi proti jugovzhodu 2. publ. jugovzhodni del kake geografske ali politične celote: osvojiti jugovzhod celine ♪
  20.      júgozahòd  -óda m (ȗ-ȍ ȗ-ọ̄) 1. smer na nebu ali zemlji med jugom in zahodom: reka teče proti jugozahodu / jugozahod je oblačen jugozahodna stran neba 2. publ. jugozahodni del kake geografske ali politične celote: jugozahod države ♪
  21.      kablírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. žarg. položiti, napeljati kabel: kablirali so telefonsko in telegrafsko omrežje 2. ptt sporočiti po kablu: kablirala mu je o bratovi smrti ♪
  22.      kámera  -e ž (ȃ) optična priprava, s katero se slika predmeta prenaša na filmski trak: snemati s kamero; brnenje kamer / rabi se samostojno ali s prilastkom: filmska, snemalna kamera; 35-milimetrska kamera; podvodna kamera za snemanje pod vodo; televizijska kamera ki sprejeto sliko spremeni v televizijski signal // elipt., publ. snemanje (s kamero): nagrado za kamero je dobil XY / kot označba avtorstva kamera XY // redko (fotografski) aparat: vstaviti film v kamero / fotografska kamera ● publ. igralka je spet stopila pred kamere spet je začela igrati v filmu, na televiziji ◊ film. asistent kamere; čuvar kamere; hod kamere hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na sekundo; objektiv kamere; fot. boks kamera; zrcalna kamera; maloslikovna, polaroidna kamera ♪
  23.      kamnotísk  -a m (ȋ) um. grafična tehnika, pri kateri se risba na kamnito ploščo odtiskuje s ploskim tiskom; litografija: stiskalnica za kamnotisk // odtis v tej tehniki: barvni kamnotisk ♪
  24.      kámnotiskár  -ja m (ā-á) kdor dela litografije; litograf: kamnotiskar mu je izdelal vizitke ♪
  25.      kardiográm  -a m (ȃ) med. grafični prikaz bitja srca: dobiti kardiogram; pren., knjiž. kardiogram družbe ♪

   308 333 358 383 408 433 458 483 508 533  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA