Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Grad (2.032-2.056)


  1.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪
  2.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
  3.      vrétje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta 2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi ∙ star. opazovati vretje na ulici vrvež 3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje ♦ kem. alkoholno vretje 4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev ♪
  4.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  5.      vrh  predl., z rodilnikom 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji ∙ ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata ♪
  6.      vrhnják  -a m (á) 1. obrt. zgornji mlinski kamen: vrhnjak se vrti in podrsava po spodnjaku; sklepati vrhnjak 2. grad. najvišji vzdolžni element v leseni konstrukciji: vrhnjak in sohe ● nar. pokriti kotel za žganjekuho z vrhnjakom s kapo ♪
  7.      vŕl  -a -o [vru̯] prid., vŕlejši (r̄ ŕ) 1. knjiž. ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten, vreden spoštovanja: vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti // ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven, vreden hvale: red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju dober, pogumen 2. zastar. dober, lep: obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo veliko, razkošno 3. nar. vzhodno priden: če boš vrl, dobiš nagrado vŕlo prisl.: vrlo se držati ♪
  8.      vròč  tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje ● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju vróče 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče ● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti ♪
  9.      vročíca  -e ž (í) 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz ∙ redko vročica ga kuha vročina // poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen ♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice // velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice ♪
  10.      vŕsta  -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
  11.      vŕt  -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ◊ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ♪
  12.      vŕtec 1 -tca m (ȓ) 1. navadno v zvezi otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok: ustanoviti otroški vrtec; otrok hodi v otroški vrtec; vzgojiteljica v vrtcu / dati otroka v otroški vrtec v varstvo v to ustanovo / ekspr. otroški vrtec gre na sprehod otroci in vzgojiteljice te ustanove // poslopje te ustanove: popraviti, zgraditi otroški vrtec 2. ekspr. manjšalnica od vrt: ograditi vrtec / cvetlični vrtec ◊ alp. plezalni vrtec zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo plezalci ♪
  13.      vrvárna  -e ž (ȃ) obrat za izdelovanje vrvi: delati v vrvarni / zgraditi vrvarno ♪
  14.      vsèobséžen  -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) knjiž. ki obsega, zajema vse: vseobsežen pogled na mesto; vseobsežen program dela popoln; zgradili so novo, vseobsežno mesto z vsemi potrebnimi zgradbami, napravami / vseobsežna izobraženost vsestranska; vseobsežna knjiga o polarni odpravi izčrpna; razviti vseobsežno kulturo univerzalno ♪
  15.      vúlgo  prisl. (ȗ) knjiž., navadno pri hišnih imenih po domače: piše se Ivan Miklavčič, vulgo Gradnik ♪
  16.      vulkánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vulkan: vulkansko delovanje / vulkansko žrelo odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava ∙ ekspr. vulkanski izbruh bolečin zelo močen, silovit ♦ geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje; vulkanski otok otok, ki so ga zgradile predornine; vulkanski potres; petr. vulkanska breča; vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave ♪
  17.      vzéti  vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot // narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem // prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel / star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto // najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti / narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo / kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom // poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice // narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati // narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil / pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat // v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha // predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem // v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto // narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti / preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti // izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke ● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre vzéti se pog., s prislovnim določilom pojaviti se, priti: od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu; od kod ste se pa vzeli tako nenadoma / od kod se je vzela tvoja pridnost izvira ● star. barve se ne vzamejo skupaj ne gredo skupaj, se ne ujemajo; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, potruditi za kaj; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; pog. le kje se je vzel, da je tak od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti vzéti si narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve drugega: vzeti si oblast, pravico / pog.: ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel; popoldne si je vzel čas za branje je bral; vzeti si dve uri časa za ogled mesta porabiti ● nižje pog. naprej si je vzel, da tega ne bo storil sklenil je vzémši zastar.: vzemši otroka v naročje, je sedla vzét -a -o: vrniti po vojni vzeto zemljo; beseda, vzeta iz nemščine; na silo vzeta stvar; v najem vzeta hiša; statistično vzeto se izvoz izboljšuje ∙ nar. zahodno to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto izmišljeno, zlagano; zastar. ona je pri njih zelo gor vzeta zelo jo cenijo ♪
  18.      vzhóden  -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod: a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški / vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika ● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji ◊ astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje ♪
  19.      vzhódnorímski  -a -o prid. (ọ̑-í) nanašajoč se na vzhodni del leta 395 razdeljenega rimskega cesarstva s prestolnico v Carigradu: vzhodnorimsko prebivalstvo / vzhodnorimsko cesarstvo ♪
  20.      vzídati  tudi vzidáti -am dov. (í á í) z zidanjem trdno vstaviti kaj v zid: vzidati spominsko ploščo / vzidati okno, vrata // z zidanjem vstaviti kaj kam kot sestavni del: vzidati pripeljani gradbeni material // z zidanjem narediti, da je kaj v notranjosti česa: vzidati kamin v zid / vzidati kopalno kad, kuhinjski štedilnik vzídan -a -o: nad vhodna vrata vzidana spominska plošča ♦ arhit. vzidana omara omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši ♪
  21.      vzidávati  -am nedov. (ȃ) z zidanjem trdno vstavljati kaj v zid: vzidavati spominske plošče / vzidavati okna // z zidanjem vstavljati kaj kam kot sestavni del: vzidavati kamenje nekdanjega gradu ♪
  22.      vznóžje  -a s (ọ̑) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: sesti k vznožju, na vznožje; vznožje postelje; vznožje in vzglavje 2. spodnje, najnižje mesto, področje a) vzpetine: hrib je od vznožja do vrha pogozden; kraj ob vznožju gore; vznožje, pobočje in vrh b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: vznožje nasipa, vinograda // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: vznožje gorske stene; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa ♪
  23.      vzpenjáča  -e ž (á) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne žične vrvi ali zobatega kolesa: graditi vzpenjačo na vrh gore; spodnja postaja vzpenjače / gorska vzpenjača / gondolska, smučarska vzpenjača žičnica / peljati se z vzpenjačo; hitrost vzpenjače 2. zastar. dvigalo: vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja ♪
  24.      vzpodbúda  -e ž (ȗ) spodbuda: za vzpodbudo kaj povedati / to naj ti bo v vzpodbudo / nagrada je bila zanj velika vzpodbuda / črpati vzpodbude iz klasičnih del ♪
  25.      vzporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) enak, podoben čemu a) glede na lego: vzporedna trama; biti čemu, med seboj, s čim vzporeden; vzporedna črta, ulica / vzporedno premikanje b) glede na lastnosti, značilnosti: vzporedne ideje; vzporedni življenjski usodi / z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih c) glede na čas dogajanja: vzporedni zgodbi romana / vzporedna gradnja več objektov istočasna; vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo // publ. stranski, postranski: osnovni in vzporedni objekti / vzporedni proizvod pivovarne je kvas ◊ alp. vzporedno plezanje istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki medsebojni razdalji; elektr. vzporedna vezava vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost; fin. vzporedni valuti različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita v državi in se njuno razmerje določa na trgu; geogr. vzporedni dom dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem; geom. vzporedni črti, ploskvi črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka; vzporedna projekcija projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni; lingv. vzporedne razlage razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti; muz. vzporedne kvinte premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto; ptt vzporedna vezava telefonskih priključkov vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in isto klicno številko; šol. vzporedni oddelek paralelka, vzporednica; teh. vzporedni primež primež s čeljustma, ki se premikata vzporedno vzporédno prisl.: vzporedno se premikati; vzporedno vezan ♦ bot. vzporedno žilnat list list z vzporedno razporejenimi stranskimi žilami ♪

   1.907 1.932 1.957 1.982 2.007 2.032 2.057 2.082 2.107 2.132  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA