Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Gon (626-650)


  1.      psíhodinámičen  -čna -o prid. (ȋ-á) psih. nanašajoč se na človekovo doživljanje, vedênje kot posledico motivov in nagonov: psihodinamični procesi / psihodinamična teorija ♪
  2.      ptíčar  -ja m (ȋ) 1. kdor lovi ali prodaja ptiče: ptičarji so nastavljali zanke 2. srednje velik lovski pes rjavkaste barve s prisekanim repom: gojiti ptičarje / nemški ptičar / pes ptičar // lov. pes, ki tiho obstane, ko najde divjad: goniči, jamarji in ptičarji ♪
  3.      ptíčji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ptiče ali ptice: ptičje kosti; ptičje gnezdo; zbudilo ga je ptičje petje / ptičja krma; ptičje strašilo / ekspr. človek s ptičjim obrazom z majhnim obrazom, naprej potisnjenimi usti in izrazitim, koničastim nosom; ptičja hišica zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice; ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice ● nar. ptičji lim evropsko ohmelje; ekspr. biti ptičje pameti neinteligenten; ekspr. samo ptičjega mleka jim še manjka vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo ◊ bot. ptičja dresen rastlina z deloma plazečimi se, deloma pokončnimi stebli in drobnimi cveti v socvetju, Polygonum aviculare; ptičji kljunček enoletni plevel z rumenimi cveti, Thymelaea passerina; ptičje mleko rastlina s črtalastimi pritličnimi listi in belimi cveti v grozdih ali češuljah, Ornithogalum; geom. ptičja perspektiva perspektiva od zgoraj ♪
  4.      puhálo  -a s (á) teh. priprava, ki daje, oddaja tok zraka v sunkih: puhalo je potiskalo zrak v zgorevalni prostor; puhalo za hlajenje stroja / kovaško puhalo; puhalo na motorni pogon // agr. cevasti del puhalnika: zamenjati puhalo ♪
  5.      púlman  -a m (ȗ) žarg., žel. štiriosni potniški vagon: peljati se v udobnem pulmanu ♪
  6.      púlmanski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na pulman: pulmanska kompozicija / pulmanski vagon ♪
  7.      rádiolokácija  -e ž (ā-á) teh. določanje kraja, lege česa s pomočjo radijskih valov: radiolokacija z radarjem, radiogoniometrom ♪
  8.      rakéta  -e ž (ẹ̑) izstrelek, ki ga potiskajo reaktivno delujoči plini: raketa vzleti; izstreliti raketo / lunarne, vesoljske rakete; zaviralne rakete; rakete proti toči; rakete na tekoče gorivo // tak izstrelek s pirotehničnimi snovmi za razsvetlitev ali signaliziranje: raketa se razleti, švigne / rdeča, zelena raketa; signalna raketa; pištola za rakete // tak izstrelek, napolnjen z eksplozivom, za streljanje na oddaljenejše cilje: raketa je zadela tank; z raketami oborožena enota / balistična raketa; publ. globalna raketa ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine; jedrske, medcelinske, strateške rakete ● žarg., šport. igrati v raketi v prostoru, označenem s črtami, pod košem na košarkarskem igrišču ◊ teh. enostopenjska raketa z eno pogonsko napravo; dvostopenjska raketa ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim; nosilna raketa ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; voj. protiletalska, protitankovska raketa; raketa zemljazrak ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  9.      rál  -í [rau̯ tudi ral] ž (ȃ) star. 1. oranje: goniti vole pri rali 2. orna zemlja; ornica: megla pokriva ral ♪
  10.      rámpa  -e ž (ȃ) 1. pog. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo; klančina: sezidati rampo / zapeljati avto na rampo / bočna, čelna rampa // ožja vodoravna ploščad pred objektom v višini tal vagona za lažje nakladanje in razkladanje: vlak je zapeljal k rampi 2. pog. zapornica, pregrada: dvigniti, spustiti rampo; čakati pred rampami; rampe na mejnem, železniškem prehodu / delati na cestni rampi 3. teh. naprava, s katere se izstreljujejo rakete: postaviti rampo; rampa z raketo; vojaška vozila z rampami / izstrelitvena rampa; vzletna rampa za vesoljsko ladjo / raketne rampe 4. gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča: plesalci so plesali vzdolž rampe / stal je na rampi in se priklanjal / odrska rampa ♪
  11.      ranína  -e ž (í) 1. trta, katere grozdje zgodaj dozori, ali grozdje te trte: zasaditi ranino / ranino so že obrali; mošt iz ranine 2. agr., v zvezi radgonska ranina trta s srednje velikimi, podolgovatimi grozdi z okroglimi, rumeno zelenimi jagodami, ki se goji v okolici Gornje Radgone: gojiti šipon in radgonsko ranino // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: izpiti liter radgonske ranine ♪
  12.      ranžíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ranžirati: ranžiranje vagonov, vlaka ♪
  13.      ranžírati  -am nedov. in dov. (ȋ) žel. razstavljati in sestavljati vlake: ranžirati s staro lokomotivo / ranžirati vagone, vlak ● publ. ranžirati pred kom drugim biti glede na naslov, ugled pred njim ♪
  14.      rasístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na rasiste ali rasizem: rasistična gonja; rasistična ideologija, organizacija / odklanjati stike z rasistično vlado ♪
  15.      ráščav  -a -o prid. (á) knjiž. ki bujno, rad raste: raščave rastline / begonija je tako raščava, da na odrezanih mestih lista razvije nove poganjke ♪
  16.      razeléktriti  -im tudi razelektríti -ím dov., razeléktri; razeléktril; razeléktren in razelektrèn (ẹ̑; ȋ í) elektr. narediti, da kaj ni več naelektreno: razelektriti elektroskop, pogonske jermene; letalo, oblak se razelektri / razelektriti kondenzator izprazniti ∙ ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani se je počasi razelektrilo je postalo nenapeto ♪
  17.      razkladálec  -lca [u̯c] m (ȃ) delavec, ki razklada: razkladalci in šoferji / razkladalec vagonov ♪
  18.      razkládati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj z vozila, živali: razkladati deske, vreče / delavci že razkladajo; razkladati ladjo, vagon 2. raba peša delati, da pride kaj na več mest; razlagati: razkladati listine po mizi / začela je razkladati kupljeno blago 3. ekspr. govoriti, pripovedovati: razkladati svoje modrosti; vsakomur je razkladala o svojih težavah / avtor razklada v članku svoje nazore 4. star. razlagati, tolmačiti: razkladati naravne pojave, sanje; natančno razkladati ♪
  19.      razložíti  -ím dov., razlóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda ♪
  20.      raznoródnost  -i ž (ọ̄) lastnost raznorodnega: raznorodnost prebivalstva / knjiž. raznorodnost pojavov raznovrstnost, mnogovrstnost ◊ zool. zaporedno menjavanje enospolnega zaroda z obojespolnim; heterogonija ♪
  21.      razoráti  -ôrjem in -órjem dov., razôrji razorjíte; razorál (á ó, ọ́) 1. zorati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razorati njivo, ogon 2. ekspr. narediti brazdi podobne zareze: vozovi so razorali cesto / skrbi so ji razorale obraz razorán -a -o: razoran obraz; razorani gorski vrhovi; razorana zemlja ♪
  22.      razorávati  -am nedov. (ȃ) 1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon 2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo ♪
  23.      razposésti  -sédem dov., stil. razposèl razposéla (ẹ́ ẹ̑) posesti na več mest: razposedla je otroke po stolih / razposesti goste okrog mize; ljudje so se razposedli po vagonu ♪
  24.      rázred  -éda m (á ẹ́) 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci / biti vprašan pred razredom // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije) 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk ◊ aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred ♪
  25.      razslojíti  -ím dov., razslójil (ȋ í) povzročiti nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je razslojil kmečko prebivalstvo; družba se je razslojila // povzročiti nastanek razlik pri čem sploh: različni interesi članov so stranko kmalu razslojili / razseljevanje je prej enoten jezik razslojilo razslojèn -êna -o: razslojeni kmetje; žargonsko razslojen jezik ♪

   501 526 551 576 601 626 651 676 701 726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA