Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Gon (151-175)


  1.      rogonôsen  -sna -o prid. (ó ō) ekspr. prevaran: rogonosen mož ♪
  2.      singoníja  -e ž (ȋ) min. določena skupnost elementov simetrije, od katerih je eden značilen: določiti singonijo / kubična singonija v kateri so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; kubični sistem; kristali v heksagonalni singoniji v singoniji z eno navpično in s tremi vodoravnimi enako dolgimi osmi, ki se sekajo med seboj pod kotom 120° ♪
  3.      škrgonóžec  -žca m (ọ̑) zool., navadno v zvezi navadni škrgonožec v sladkih vodah živeči rak z enajstimi pari nožic listaste oblike, na katerih so škržni izrastki, Branchipus stagnalis ♪
  4.      teogoníja  -e ž (ȋ) nauk o izvoru, rodu bogov: po teogoniji pri Homerju je Okeanos izvor vsemu / napisati teogonijo ♪
  5.      tetragonálen  -lna -o prid. (ȃ) geom. ki ima štiri kote, stranice ali stranske ploskve; štiristran, štirikoten: tetragonalna prizma ◊ min. kristali v tetragonalnem sistemu v sistemu s tremi med seboj pravokotnimi osmi, od katerih je ena navpična in različno dolga od drugih dveh, ki sta enako dolgi in vodoravni ♪
  6.      tetragónski  -a -o prid. (ọ̑) geom. tetragonalen: tetragonska prizma ◊ min. kristali v tetragonskem sistemu v tetragonalnem sistemu ♪
  7.      trigonálen  -lna -o prid. (ȃ) min., v zvezi trigonalna singonija singonija, v kateri so tri vodoravne osi enako dolge in se sekajo med seboj pod enakim kotom ♪
  8.      trigonométričen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na trigonometrijo: trigonometrična naloga / trigonometrična enačba; trigonometrične funkcije ♦ geod. trigonometrična točka triangulacijska točka ♪
  9.      trigonometríja  -e ž (ȋ) mat. geometrija, ki se ukvarja z razmerji med stranicami in koti trikotnika: učbenik trigonometrije; uporaba trigonometrije v geodeziji / ravninska, sferna trigonometrija ♪
  10.      trigonometríjski  -a -o prid. (ȋ) mat. trigonometričen: trigonometrijske funkcije ♪
  11.      ugonábljanje  -a s (á) knjiž. uničevanje: sredstvo za ugonabljanje plevela ♪
  12.      ugonábljati  -am nedov. (á) knjiž. uničevati: slabe stanovanjske razmere ugonabljajo zdravje / težaško delo ga ugonablja; s pitjem se vse bolj ugonablja / duševno, moralno koga ugonabljati / ugonabljati komu življenje ● knjiž. prijetno ugonablja čas porablja ugonabljajóč -a -e: ugonabljajoča sila ♪
  13.      ugonobítev  -tve ž (ȋ) knjiž. uničenje: duševna, telesna ugonobitev ♪
  14.      ugonobíti  -ím dov., ugonóbil (ȋ í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo ● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost ♪
  15.      vagón  -a m (ọ̑) vozilo, navadno brez lastnega pogona, za prevažanje potnikov, tovora po tirnicah: vagon (se) iztiri, se ustavi; naložiti, priklopiti, raztovoriti vagon; sestaviti, spojiti vagone; povzpeti se na vagon, v vagon; vagon podzemne železnice / jedilni, ležalni, spalni vagon; odprti vagon; poštni, potniški, tovorni, živinski vagon; službeni vagon z uradnim prostorom za vlakovodjo in prostorom za kolesa in drugo večjo prtljago potnikov; vagon hladilnik / železniški vagon ♦ teh. dvoosni, štiriosni vagon; žel. salonski vagon z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje; sklepni vagon zadnji vagon vlaka, opremljen s signalno lučjo // z rodilnikom količina, ki gre v tako vozilo: naročiti vagon cementa, premoga, žita ♪
  16.      vagónček  -čka m (ọ̑) 1. ekspr. manjšalnica od vagon: vlak je imel samo tri vagončke 2. igrača, ki predstavlja vagon: otrok se igra z lokomotivo in vagončki; leseni vagončki 3. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala: naložiti, potiskati vagonček; pesek, premog prevažajo z vagončki / jamski vagonček; prevračljiv vagonček // z rodilnikom količina, ki gre v tak voziček: nakopati deset vagončkov premoga ♪
  17.      vagonét  -a m (ẹ̑) žarg., grad., mont. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala; vagonček: nakladati vagonete; prevažati material z vagoneti / prekucniti vagonet / rudniški vagonet ♪
  18.      vagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vagon: visoka vagonska stopnica / vagonski tovor; vagonska pošiljka / plačati vagonsko stojnino ♪
  19.      vetrogónčič  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: na vetrogončiča se ni zanesti ♪
  20.      vigónj  -a m (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: izdelovati vigonj; neskl. pril.: vigonj preja ♪
  21.      vigónjka  -e ž (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: presti vigonjko; obleka iz vigonjke ♪
  22.      vzgòn  vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
  23.      vzgónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgon: vzgonska sila / vzgonsko ogrevanje, prezračevanje ogrevanje, prezračevanje na osnovi dviganja toplejšega zraka ♦ aer., fiz. vzgonski količnik letalskega krila; navt. vzgonski tanki doka tanki, s katerimi se uravnava višina doka ♪
  24.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  25.      zagonéten  -tna -o prid., zagonétnejši (ẹ̑) knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: zagoneten pojav; dekletova zagonetna izginitev / zagonetne sile narave / to je zagoneten človek / v temi je bilo slišati zagonetne glasove; zagoneten molk, pogled, smehljaj; njegovo vedenje je zagonetno / zagonetna naloga zapletena, težko razrešljiva zagonétno prisl.: zagonetno molčati; sam.: v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA