Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Glina, reka (251-275)


  1.      odrékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od odrekati: odrekanje pravic / tega ni dosegel brez odrekanja / odrekanje hrani ♪
  2.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  3.      odrekáti  -ám dov. (á ȃ) 1. vulg. umazati z blatom, iztrebki: odrekati obleko 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je odrekal ♪
  4.      ódrski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oder: a) odrski prostor; odrska odprtina / odrska razsvetljava, zavesa / odrski delavci / izreden odrski lik; ekspr. odrska mrzlica odrska trema b) odrski jezik; odrska izreka; delo je končno doživelo odrsko uprizoritev / odrsko delo / odrska literatura, umetnost gledališka / ekspr. odrske deske gledališki oder, gledališče ● ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena ◊ gled. odrski dekor; odrski horizont; odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; odrska luč luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra ódrsko prisl.: odrsko poustvarjati; odrsko privzdignjen govor; odrsko vabljiv tekst; odrsko funkcionalna osvetljenost ♪
  5.      odtájati  -am dov. (ȃ) narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje; meso se je že odtajalo / topli vetrovi so odtajali zemljo / s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje ∙ ekspr. pijača jim je odtajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. počasi se je le odtajal postal prijaznejši odtájati se prenehati biti pokrit z ledom: reka se je odtajala odtájan -a -o: ceste so odtajane in blatne; odtajana živila ♪
  6.      odtóčnica  -e ž (ọ̑) redko odtočna cev: očistiti odtočnico ♦ geogr. reka ali potok, ki odteka iz jezera ♪
  7.      odvájati 1 -am nedov. (ā) 1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela // povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času 2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi: vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje 3. fin. glede na predpis dajati na določeni žiro račun: podjetje odvaja denar za razne namene 4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij odvájan -a -o: voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok ♪
  8.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  9.      ognjestálen  -lna -o prid. (ȃ) nestrok. v ognju obstojen, ognjevzdržen: ognjestalna glina, opeka ♪
  10.      ognjeváren  -rna -o prid. (á ā) nestrok. v ognju obstojen, ognjevzdržen: ognjevarna glina, opeka / ognjevarna blagajna ♪
  11.      ogróžati  -am nedov. (ọ́) povzročati stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: vozniki večkrat ogrožajo pešce; narasla reka ogroža vas / s svojo boleznijo ogroža vse okolje / ogrožati mir, varnost, zdravje // publ. povzročati pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogrožati vodilno mesto gostujočega moštva / napadalec ogroža nasprotnikova vrata ogrožajóč -a -e: delal je, ne ogrožajoč nikogar ogróžan -a -o: življenje v tistih krajih je ogrožano ogroženo ♪
  12.      ojezériti  -im in ojezêriti -im in ojezeríti -ím in ojézeriti -im dov., ojezéril in ojezêril in ojézeril (ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ; ȋ í; ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj spremeni v jezero: poskušali so ojezeriti Cerkniško polje; reka se je pred tisočletji ojezerila ojezérjen in ojezêrjen -a -o in ojezerjèn -êna -o in ojézerjen -a -o: ta kotlina je bila nekoč ojezerjena ♪
  13.      okalíti 1 -ím dov., okálil (ȋ í) razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju: okaliti sabljo, sveder / kovina se da okaliti okalíti se postati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer; prekaliti se: v tem boju se je okalila zavednost ljudi ♪
  14.      okrásek  -ska m (ȃ) predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi: obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske; keramični okraski; okraski iz čipk, zlata / okraski za novoletno jelko; pren. govoriti brez okraskov // likovni element, namenjen olepšavi: vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo; knjižni okraski; stilizirani okraski; trobenta z vgraviranimi okraski ◊ muz. glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom ♪
  15.      okroglína  -e ž (í) 1. okrogel, zaobljen del česa: okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline obline ♦ obrt. rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez // kar je okroglo sploh: ostala je le lobanja, spremenjena v prazno okroglino 2. redko okroglost: mehkoba in okroglina njegovih lic sta izginili 3. zastar. okolica: rad se sprehaja po okroglini / v celi okroglini ni lepšega dekleta ♪
  16.      okroglínast  -a -o prid. (í) nar. okroglast: okroglinasti griči ♪
  17.      omoríka  in omórika -e ž (í; ọ̑) bot. visoko iglasto drevo s topimi iglicami, Picea omorica: omorika v parku / smreka omorika ♪
  18.      opékarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na opekarje ali opekarstvo: opekarska glina / opekarska peč / opekarski delavci / opekarski mojster ♪
  19.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  20.      oporéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) ki se mu da oporekati, ugovarjati: oporečna trditev; oporečno mnenje // ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oporečni ljudje / njeno oporečno življenje ♪
  21.      oporéčnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: polemizirati z oporečniki ♪
  22.      oporéčništvo  -a s (ẹ̑) knjiž. oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: politično, umetniško oporečništvo ♪
  23.      oporékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od oporekati: njegovo oporekanje ni nič pomagalo / oporekanje trditvi ♪
  24.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
  25.      oporekoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: največ oporekovalcev je med mladimi ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA