Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (9.401-9.425)


  1.      tvój  tvôja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: tvoj avtomobil, dom; blago je tvoje, ne moje / neprav. daj mi tisto tvojo knjigo svojo / tvoj obraz; tvoje roke 2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu: tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic // izraža razmerje med ogovorjenim in okolico: tvoj položaj je dober; tvoja čast je ogrožena; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr. kako boš to naredil, je tvoja stvar 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega: tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma: lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter; vedno Tvoja (tvoja) Urša 4. izraža izhajanje od ogovorjenega: tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz 5. pog. izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim: tvoj avtobus že prihaja 6. v medmetni rabi, v zvezi s ti izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega: pritoževala se je: Ti in tvoj šport; ti in tvoje ribe ● tvoj čas šele prihaja čas, ko boš uspel, se uveljavil; pog. ona ni tvoj tip ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam; tvoja kava je dobra kava, ki jo ti skuhaš; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; prisl.: po tvoje že ne bomo delali; želela je, da bi bilo po tvoje da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog; sam.: pog. tvoj ne hodi več v službo tvoj mož; pog. tvojim je bilo pri nas všeč tvojim sorodnikom; pog. tvoja pa odlično kuha tvoja žena; pri hiši ni nič tvojega ni tvoje lastnine; pog. prav, naj bo po tvojem po tvojem mnenju; prim. vajin, vaš ♪
  2.      tvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ustvarjalen: samonikel in tvoren duh / tvorno sodelovanje med narodi ◊ bot. tvorno tkivo rastlinsko tkivo, iz katerega se po celičnih delitvah in diferenciacijah razvijejo vsa druga (trajna) tkiva; lingv. tvorni način glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja; tvornik tvórno prisl.: tvorno se vključevati v delo; tvorno pretekli deležnik ♪
  3.      ubégniti  -em dov., tudi ubegníte; tudi ubegníla (ẹ́ ẹ̑) zastar. pobegniti: poskušati ubegniti / ubegniti nevarnosti umakniti se pred njo, se ji izmakniti ♪
  4.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  5.      ubirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. uglaševalec: ubiralec glasbil ♪
  6.      ubírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu ♪
  7.      ubógati  -am dov. in nedov. (ọ̑) 1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga: otrok uboga starše; pes uboga gospodarja; ti mu reci, mene ne uboga; v vsem ga uboga; ubogati na migljaj, ekspr. na prvo besedo; konj uboga na poteg vajeti; hitro, takoj, ekspr. slepo ubogati / ta deklica rada uboga je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega // upoštevati pri svojem ravnanju: ni ubogal nasveta; ubogati svojo pamet, razum 2. ekspr. zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe: dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo ne more več hoditi; oči ga ne ubogajo ne more več gledati; leva roka ga ne uboga ne more delati z njo; spomin ga za zdaj še uboga ima še dober spomin ♪
  8.      ubogljív  -a -o prid., ubogljívejši (ȋ í) ki (rad) uboga: ubogljiv otrok; biti, postati ubogljiv; preveč, zelo ubogljiv / ekspr. avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti ubogljívo prisl.: ubogljivo izpolnjevati ukaze ♪
  9.      ubogljívost  -i ž (í) lastnost ubogljivega človeka, zlasti otroka: ubogljivost otroka / starši zahtevajo ubogljivost ♪
  10.      ubóščina  -e ž (ọ̑) knjiž. revščina, siromaštvo: prizadevale so jih skrbi in uboščina / živeti v uboščini ♪
  11.      ubóžen  -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄) star. reven, siromašen: ubožen študent; bili so zelo ubožni; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno ● ubožna hiša ubožnica ◊ jur. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe ubóžno prisl.: ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati ♪
  12.      ubóžnosten  -tna -o prid. (ọ́) jur., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe ♪
  13.      ubraníti  in ubrániti -im dov. (ȋ á) 1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most; ubraniti mesto, položaje; ubraniti s topovi; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci 2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost 3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi 4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala ● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobiti ◊ šport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko ubraníti se in ubrániti se s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva ♪
  14.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  15.      účen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba ◊ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu ♪
  16.      učeníštvo  -a s (ȋ) star. učiteljstvo: čast učeništva / leta učeništva učiteljevanja ♪
  17.      učênje  -a s (é) 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah ♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo ♪
  18.      učílnica  -e ž (ȋ) 1. šolski prostor za učenje, poučevanje: šola ima deset učilnic; stopiti v učilnico; svetla, velika učilnica / učilnica za biologijo, fiziko // prostor za učenje, študiranje: domski gojenci imajo skupno učilnico 2. zastar. šola, učna ustanova: ustanoviti novo učilnico; prvi razred učilnice ♪
  19.      učínek  -nka m (ȋ) 1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj: učinek se lahko pokaže čez nekaj let; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe; stranski učinki zdravila; učinki kisline / vzgojni učinki; učinek kazni / barvni učinek slike; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek ♦ farm. diuretični učinek zdravila; jur. odložilni učinek pritožbe; pravni učinek kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva; kem. fotokemični učinek // publ. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga: ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke 2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja: gospodarski učinek je bil velik; publ. dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku po količini opravljenega dela // zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave: povečati delovni učinek črpalke; stroj ima velik izkopni učinek ♪
  20.      učinkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od učinkovati: kislina se med učinkovanjem segreje / učinkovanje strupa, zdravila / učinkovanje tehnološkega razvoja na gospodarstvo / pomirjevalno učinkovanje glasbe / režiserjeve možnosti učinkovanja na gledalca ♪
  21.      učinkováti  -újem nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati; zdravilo je takoj učinkovalo; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo 2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno; ta glasba učinkuje uspavalno // s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo; film učinkuje vzgojno na učence; hrup slabo učinkuje na človeka 3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo; kljub uniformi učinkuje nebogljeno; predstava je učinkovala skladno; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana učinkujóč -a -e: počasi učinkujoča zdravila ♪
  22.      učítelj  -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj ● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski ◊ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju ♪
  23.      učíteljev  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelja: učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga; sam.: učiteljev se je na izletu izgubil učiteljev sin; obiskati učiteljeve učiteljevo družino ♪
  24.      učíteljica  -e ž (ȋ) 1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica // ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor tovarišica učiteljica // ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja // ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica 2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja ◊ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe ♪
  25.      učíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelje: učiteljski priročnik; učiteljska knjižnica / učiteljska konferenca / izhaja iz učiteljske družine / tvoje izpraševanje je čisto učiteljsko ♦ rel. učiteljska služba naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo evangelij; šol. ukor po razrednem učiteljskem zboru ♪

   9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA