Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (8.386-8.410)


  1.      sladokúsen  -sna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sladokusce: povabil jih je na sladokusno večerjo / sladokusen pokuševalec vina / sladokusno občinstvo je bilo navdušeno nad predstavo sladokúsno prisl.: sladokusno srkati čaj ♪
  2.      slámica  -e ž (á) 1. posušeno steblo žita ali trave: slamica mu moli iz las; s slamico spuščati balončke; lahek kot slamica 2. cevka za pitje: dobiti poleg soka tudi slamico; plastična slamica / piti po slamici, s slamico 3. ekspr. manjšalnica od slama: ležati na slamici ◊ gastr. krompirjeva slamica na rezance narezan krompir, ocvrt v vroči maščobi ♪
  3.      slást  -í ž (ȃ) 1. zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: slast ga je obšla ob takih mislih; čutiti slast / ekspr.: pesnikova izpovedna slast; ustvarjalna slast / kosilo mu ni bilo v slast; jed mu gre v slast mu je všeč, mu tekne; jedel je z veliko slastjo // navadno s prilastkom kar vzbuja tak občutek: odpovedal se je kajenju in drugim slastem; slasti življenja / ekspr. okusiti slast zmage 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: slast je poslušati njen zvonki glas 3. knjiž. velika želja: utešil si je slast po pijači / imeti slast do jedi tek 4. star. prijeten okus: vino še nima prave slasti; hvalil je slast potice / ta jed je brez slasti brez okusa ● zastar. pomanjkanje slasti kot znamenje vročice teka; zastar. v slast je prebiral življenjepise z velikim užitkom ♪
  4.      sláva  -e ž (á) 1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga / moja pesem naj mu bo v slavo v čast // velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava 2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu 3. v srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava ● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču ◊ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava ♪
  5.      slávčev  -a -o (á) pridevnik od slavec: slavčeva pesem ♪
  6.      slavíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. izražati splošno priznanje velike vrednosti, veljave: želel je, da bi ga ljudje slavili; narod slavi svoje junake; tega pisatelja zelo slavijo / v svojih delih je slavil rojstno mesto 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: slaviti desetletnico poroke; danes slavi svoj dvajseti rojstni dan / novo leto bomo slavili doma ● publ. naša ekipa je že tretjič slavila na prvenstvu zmagala; publ. moštvo je spet slavilo zmago zmagalo slavèč -éča -e: delavci so bili na ulicah, slaveč prvi maj; ne mara slavečih besed slávljen -a -o tudi slavljèn -êna -o: bil je slavljen in oboževan pesnik ♪
  7.      slavjanofíl  -a m (ȋ) zgod., v Rusiji, sredi 19. stoletja pristaš slavjanofilstva: do konca življenja je ostal slavjanofil ● knjiž., redko kot slavjanofil se je udeleževal sokolskih prireditev kot slovanofil ♪
  8.      slávljenčev  -a -o (ā) pridevnik od slavljenec: slavljenčev življenjepis; slavljenčeva zahvala za čestitke; govornik je poudaril slavljenčeve zasluge ♪
  9.      slávljenje  in slavljênje -a s (á; é) glagolnik od slaviti: slavljenje zaslužnih znanstvenikov / slavljenje rojstnega dneva ♪
  10.      slavospèv  in slavospév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) pesem, ki koga slavi: napisati slavospev; slavospev junaku / slavospev svobodi ∙ ekspr. neprestano mu poje slavospeve zelo ga slavi ♪
  11.      sléd  -ú stil. -a m, mn. sledóvi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; miličniki so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je ◊ jur. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije; kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja ♪
  12.      sléd  -í ž, daj., mest. ed. slédi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled drži k vodi; sled se je izgubila; v rosni travi se poznajo sledi; iskati, najti sled; živina pušča sled parkljev v blatu; sneg je zabrisal vse sledi; jasna, stara, sveža sled; lisičja, zajčja sled; vijugasta sled; zavorna sled; sled koles, konjskih kopit; sled velikih nog; sled v vlažnem pesku, snegu / iti po sledi // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: prsti storilca so na koži žrtve pustili vidne sledi / na obrazu se ji pozna sled mučne nespečnosti / otroci so vrteli bakle in občudovali žareče sledi // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: za ilegalca so izbrali priimek, ki naj bi zabrisal sled za njim / preiskave so jih pripeljale na pravo, ekspr. vročo sled; zmešati komu sled 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: te odločitve bodo zapustile globoko sled v našem družbenem življenju / v Prešernovih pesmih je mnogo sledi ljudske pesmi 3. navadno s prilastkom še obstoječi majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: komaj še opaziš kako sled razvalin 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: vsaka sled čustev v njem je že ugasnila; to je v njej ubilo še zadnjo sled ljubezni; nikjer ni najmanjše sledi zelenja ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. na njenem obrazu se pozna sled časa postarala se je; ekspr. govornik je izgubil pravo sled ni znal nadaljevati; ekspr. vse to je šlo mimo otroka brez velike sledi ni zelo vplivalo nanj; ekspr. priti zvijači na sled odkriti jo; tihotapcem so že dolgo na sledi po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so tihotapci ◊ elektr. zvokovna sled; lov. pes izdela sled; prijeti sled; mrzla, topla sled; psih. spominska sled domnevna biokemična sprememba v živčnih celicah, ki jo zapusti dražljaj ♪
  13.      sledíti  -ím nedov., slédi in slêdi (ȋ í) 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga / žival sledi nagonu 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa / kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe ● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim ◊ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude sledíti se star. biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki ∙ publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole ♪
  14.      sledítven  -a -o prid. (ȋ) žarg., ped. opazovalen, spremljevalen: sleditveno delo pri šolski telesni vzgoji ♪
  15.      sléherni  -a -o zaim. (ẹ̑) knjiž. vsak: poudarjati odgovornost slehernega člana; sleherni mladinec bi to moral vedeti; spomnil se je sleherne podrobnosti / sleherni dan ga srečam; izkoristil je sleherni trenutek, da je bil z njo; sleherno jutro jo je čakal na postaji / okrepljen: na to naj bo pripravljen vsak sleherni občan; spremljala je vsako in sleherno besedo govornika prav vsako // nav. ekspr. kakršenkoli, katerikoli: izogibati se slehernemu boju; sleherno pretiravanje pri tem je škodljivo; opustil je sleherno upanje / z oslabljenim pomenom: napadli so brez slehernega povoda; življenje prikazuje brez slehernega olepševanja ● knjiž. v njem je zamrla sleherna iskrica upanja zadnja; sam.: sleherni izmed nas je že doživel kaj podobnega ♪
  16.      slép  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke ● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ♪
  17.      slépček  -čka m (ẹ́) ekspr. manjšalnica od slepec: poučevati slepčke / temu slepčku ni mogoče nič dopovedati ♪
  18.      slepílen  -lna -o prid. (ȋ) ki slepi, zaslepljuje: slepilne luči avtomobilskih žarometov / ekspr. širiti slepilno propagando / slepilni manever manever za prevaranje nasprotnika ∙ slepilna pištola strašilna pištola ♪
  19.      slepílka  -e [lk in u̯k] ž (ȋ) knjiž. 1. ženska, ki koga slepi, zaslepljuje: bila je nevarna slepilka 2. nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo; plašnica: nadeti konju slepilke ♪
  20.      slepíti  -ím nedov., slépi (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi: z roko si je pokrila oči, ker jo je slepila luč; žarometi nas slepijo / bliski so slepili oči; močna svetloba slepi / solze so jo slepile 2. ekspr. povzročati, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza, strast ga slepi; prevelika ljubezen do otrok mater slepi 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: mene ne boš slepil; slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevarna / ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto uresničil / slepiti koga s prijaznimi besedami ● knjiž. megla slepi cestne svetilke zaradi megle slabo svetijo; star. znala je slepiti fante pridobivati si njihovo ljubezensko naklonjenost slepèč -éča -e: slepeč se, da ni več bolan, se je nehal zdraviti; slepeči žarki; slepeča svetloba; prisl.: slepeče se je zabliskalo; slepeče bel sneg ♪
  21.      slépka  -e ž (ẹ́) knjiž. slepa ženska: poučevati slepke ♪
  22.      slepljênje  -a s (é) glagolnik od slepiti: preprečevati slepljenje nasproti vozečih avtomobilov / vse to je le slepljenje samega sebe; slepljenje in goljufanje lahkovernih ljudi ♪
  23.      slepôta  -e ž (ó) lastnost, stanje slepega: delna, popolna slepota; prirojena slepota; povzročitelj, vzrok slepote / takrat se ga je že lotevala slepota / ekspr. zaradi svoje slepote je bil marsikdaj zelo krivičen / ekspr. izrabili so njihovo politično slepoto ∙ kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vet. mesečna slepota očesna bolezen kopitarjev z vnetnimi spremembami v notranjosti zrkla ♪
  24.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  25.      slikárstvo  -a s (ȃ) likovna umetnost, pri kateri je glavno izrazno sredstvo barva: proučevati slikarstvo; kiparstvo in slikarstvo / ukvarjati se s slikarstvom / ljudsko slikarstvo; portretno slikarstvo ◊ um. abstraktno slikarstvo ki ne upodablja, ampak samo oblikuje; baročno slikarstvo; miniaturno slikarstvo; stensko, tabelno slikarstvo ♪

   8.261 8.286 8.311 8.336 8.361 8.386 8.411 8.436 8.461 8.486  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA