Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (6.926-6.950)


  1.      površínskost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost površinskega: površinskost obdelave / tudi v tem se kaže površinskost njegovega gledanja, ocenjevanja ♪
  2.      povrtnínarstvo  -a s (ȋ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem povrtnine: pospeševati povrtninarstvo; povrtninarstvo, sadjarstvo in vinogradništvo ♪
  3.      povsód  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da se dejanje dogaja na vseh mestih, po vseh krajih: išče ga povsod okrog; povsod po deželi so se kmetje upirali / mikrobi so povsod / ekspr.: kamor pogledaš, povsod samo močvirje; zaradi prometa je človek vedno in povsod v nevarnosti / od povsod se slišijo klici // izraža, da je dejanje usmerjeno na vsako mesto, v vsak kraj: štab je povsod poslal izvidnice; povsod si upa // ekspr. izraža, da se dejanje dogaja na velikem številu mest: povsod objavlja svoje članke; povsod srečaš tega človeka 2. ekspr. v vsakem položaju, ob vsaki priložnosti: povsod hoče biti prvi; povsod se kaže njegova premišljenost; ta človek se povsod znajde ● pog. on je povsod doma se spozna, se znajde; ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; slabš. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; preg. povsod je dobro, doma pa najbolje ali lepo, doma pa najlepše; prim. vsepovsod ♪
  4.      povsódnost  -i ž (ọ̑) knjiž. dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod: povsodnost nevarnosti ♪
  5.      povzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nakratko navajati, podajati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzemati vsebino članka / letak povzema glavne misli okrožnice / publ. zaradi boljše obveščenosti podatke povzemajo ponovno navajajo 2. začenjati, navadno za kom a) peti: nevede sta povzemala melodijo za njim; za solistom je povzemal pesem zbor b) govoriti: hitro je povzemal za njim / povzemati besedo za govornikom 3. knjiž., v zvezi z iz ugotavljati, spoznavati: iz njegovih besed povzema, da ima precej težav; iz pogovora je povzemal, da je bolan sklepal ● knjiž. povzemati družbeno dejavnost znova začenjati; povzemati tuje vire sprejemati ◊ alp. povzemati vrv, žico vleči k sebi; mont. povzemati odstranjevati del rude, nabrekle glinaste kamnine zaradi povečanja odprtine odkopa, hodnika povzemajóč -a -e: povzemajoč pregled ♪
  6.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  7.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  8.      pozamenteríja  -e ž (ȋ) 1. obrt. drobni tekstilni izdelki za obrobljanje, okraševanje zlasti oblačil: okrasne resice, krpinice in druge pozamenterije 2. redko trgovina s takimi izdelki: kupiti v pozamenteriji ♪
  9.      pozéba  -e ž (ẹ̑) poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi mraza: zavarovati rastline pred pozebo; nevarnost pozebe; gojiti sorte, ki so odporne proti pozebi / jesenska, nočna, pomladanska pozeba / nastopila je huda pozeba ♪
  10.      pôzen  -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika ∙ ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec ◊ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina pôzno 1. prislov od pozen: a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ♪
  11.      pozícija  -e ž (í) 1. knjiž. položaj: ostati v določeni poziciji / začetna pozicija pri plesu / določiti, vrisati pozicijo hiše / v tej poziciji izgubi soglasnik zven / obstreljevati sovražnikove pozicije; zavzeti strateško pomembno pozicijo / pozicija žensk se je v zgodovini spreminjala; gospodarska pozicija kmeta / pridobiti si močnejšo politično pozicijo / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolno pozicijo; publ. socializem si je utrdil pozicijo v svetu 2. nav. mn., publ. načelo, stališče: članek izraža pozicije naprednih sil; pri analizi je izhajal s pozicij pozitivizma ● publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč ◊ aer. določiti pozicijo letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; ekon. pozicija sistematični pregled povečevanja določene vrste proračunskega izdatka ali prejemka; navt. določiti pozicijo ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; šah. pozicija razporeditev in medsebojni odnos šahovskih figur v določenem trenutku igre; analizirati pozicijo; mat, pat pozicija; voj. ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja ♪
  12.      pozicíjski  tudi pozícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na pozicijo: pozicijska prednost ◊ avt. pozicijske luči luči za označevanje položaja vozila na cestišču ali med parkiranjem; navt. pozicijske luči luči za označevanje položaja in približne smeri gibanja plovila; šah. pozicijska igra igra, pri kateri si igralec v skladu s svojim načrtom prizadeva doseči določeno pozicijo; voj. pozicijska vojna vojna na neprekinjenih, močno utrjenih frontah, ki se dalj časa ne premaknejo ♪
  13.      pozív  -a m (ȋ) 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor // list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti, poslati poziv 2. glasno izražena zahteva po a) prisotnosti: vsi so prišli na njegov poziv / telefonski poziv / knjiž. poziv v sili klic v sili b) kaki dejavnosti: na njegov poziv so dvignili roke / knjiž. poziv na pomoč klic na pomoč 3. glagolnik od pozvati: poziv k uporu; vzklikati gesla kot poziv na boj / poziv k sodelovanju / poziv na sodišče ● dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv ♪
  14.      pozívanje  -a s (í) glagolnik od pozivati: pozivanje k uporu, na boj / pozivanje reševalcev / pozivanje na pravne določbe ♪
  15.      pozívati  -am nedov. (í) navadno s prislovnim določilom 1. javno izražati željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozivati k uporu; pozivati ljudstvo na boj; prebivalce pozivajo, naj se udeležijo zborovanja / pozivati k delavnosti, disciplini / članek poziva k strpnosti 2. izražati zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: pozivati na sodišče / pozivati fante k vojakom / mati poziva otroke domov kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga poziva za pričo / pozivati na pomoč klicati pozívati se zastar. sklicevati se: pozivati se na predpise / pozivati se na uglednega znanstvenika ♪
  16.      poznánstvo  -a s (ȃ) odnos med ljudmi, ki se poznajo: obnoviti staro, skleniti novo poznanstvo; poznanstvo med njima, z njim bi ga lahko obremenjevalo; minilo je leto dni njunega poznanstva / brez poznanstva ga ne bi sprejeli v društvo; to je dobil po poznanstvu / star. priti v poznanstvo s kom skleniti, vzpostaviti poznanstvo ● star. ima veliko poznanstva znancev, prijateljev ♪
  17.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  18.      pôznosrednjevéški  -a -o prid. (ó-ẹ̑) nanašajoč se na pozni srednji vek: poznosrednjeveška stavba / proučevati poznosrednjeveško družbo ♪
  19.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  20.      pozveríniti  -im dov. (í ȋ) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti zveri: maščevalnost je ljudi pozverinila; v vojni se človek pozverini pozverínjen -a -o: pozverinjeni ljudje ♪
  21.      požár  -a m (ȃ) 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara ∙ ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti ♪
  22.      požáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo ♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara požárno prisl.: požarno ogrožen prostor ♪
  23.      poželênje  -a s (é) velika želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželenje mineva, se prebuja, raste; imeti, obvladati, utešiti poželenje; spolno, ekspr. meseno poželenje; strastno poželenje; poželenje in naslada / od poželenja so se jim iskrile oči ∙ ekspr. vredna je poželenja je privlačna, zapeljiva ♪
  24.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  25.      poželjív  -a -o prid. (ȋ í) ki čuti, ima veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželjiv moški; je zelo poželjiva // ki vsebuje, izraža tako željo: poželjiv pogled; imeti poželjive misli / poželjivi prsti so segli po sadju poželjívo prisl.: poželjivo gledati ♪

   6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA