Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (651-675)


  1.      opraševálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) žuželka, ptica, ki oprašuje: čebela in čmrlj sta najpomembnejša opraševalca cvetja; pisani cveti vabijo opraševalce / veter je opraševalec žit ♪
  2.      opraševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opraševanje: opraševalno delo čebel / opraševalne žuželke žuželke, ki oprašujejo ♪
  3.      opraševálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od opraševalec: pomembna vloga čebel kot opraševalk cvetja ♪
  4.      opraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od opraševati: opraševanje sadnega drevja ♪
  5.      opraševáti  -újem nedov. (á ȗ) bot. prenašati pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele so že začele opraševati / umetno opraševati ♪
  6.      opravičeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki dela kaj opravičeno: opravičevalna izjava; opravičevalno pismo / opravičevalen pogled 2. ki opravičuje, zmanjšuje krivdo za kaj: opravičevalni razlogi; opravičevalna okoliščina ♪
  7.      opravičevánje  -a s (ȃ) glagolnik od opravičevati: prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr. pismo, polno opravičevanj opravičil ♪
  8.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  9.      opredeljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor opredeljuje: samovoljen opredeljevalec slovenstva ♪
  10.      opredeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od opredeljevati: različno opredeljevanje naroda; opredeljevanje filozofskih pojmov / opredeljevanje pojava / biti samostojen pri opredeljevanju umetnine / svoboda političnega opredeljevanja / opredeljevanje do življenjskih vrednot ♪
  11.      opredeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje 2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji // vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo // razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma 3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum opredeljeváti se 1. izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost: politično, strankarsko se opredeljevati 2. izražati, kazati svoj odnos do česa: opredeljevati se do aktualnih vprašanj; objektivno se opredeljevati / opredeljevati se proti predlogu izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga; opredeljevati se za novosti izražati, kazati pozitiven odnos do njih opredeljujóč -a -e: opredeljujoče dejstvo ♪
  12.      opremljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem: opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke / knjigo je opremil izkušen opremljevalec ◊ film., rad. kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume ♪
  13.      opustévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. postajati pust: posamezne hiše se rušijo in pokrajina pomalem opusteva ♪
  14.      orumenévati  -am nedov. (ẹ́) redko rumeneti: listje že orumeneva ♪
  15.      osamévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. postajati sam, osamljen: bolj in bolj osamevati ♪
  16.      osamljeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko osamljati: mati je otroka osamljevala; kadar je bil užaljen, se je osamljeval ♪
  17.      osamosvojeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko osamosvajati: osamosvojevati podjetja / kolonije se osamosvojujejo ♪
  18.      osemenjeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor je strokovno usposobljen za osemenjevanje živali: razpisati delovno mesto osemenjevalca ♪
  19.      osemenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na osemenjevanje: osemenjevalna postaja / osemenjevalna služba / osemenjevalni center ustanova, kjer redijo bike za pridobivanje semena ♪
  20.      osemenjeválnica  -e ž (ȃ) vet. kraj, prostor, urejen za osemenjevanje ♪
  21.      osemenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od osemenjevati: takrat so začeli uvajati osemenjevanje; osemenjevanje krav, svinj / umetno osemenjevanje ♪
  22.      osemenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) biol., vet. vnašati seme v rodila: osemenjevati krave ♪
  23.      osenčeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko zasenčevati: klobuk ji je osenčeval obraz; z roko si je osenčevala oči ∙ knjiž. žalost ji osenčuje obraz je vidna, opazna ♪
  24.      osiromaševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. siromašiti: kapitalisti so osiromaševali delavski razred / s slabo literaturo si otroci osiromašujejo duha ♪
  25.      oskrunjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) skrunilec: kaznovati oskrunjevalce spomenika / to so morilci, požigalci in oskrunjevalci ♪

   526 551 576 601 626 651 676 701 726 751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA