Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (6.086-6.110)


  1.      ostrênje  -a s (é) glagolnik od ostriti: ostrenje britve, svedrov / ostrenje svinčnika / prizadevati si za ostrenje duha ♪
  2.      ostréšnik  -a m (ẹ̑) ostrešni tram: ogenj je uničeval še zadnje ostrešnike ♪
  3.      ostrgávati  -am nedov. (ȃ) s strganjem odstranjevati: ostrgavati lubje z dreves / cele dneve je morala ostrgavati krompir strgati ♪
  4.      ostrína  -e ž (í) 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa ● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje ◊ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih ♪
  5.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪
  6.      ostróga  -e ž (ọ̄) 1. nav. mn. priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja: ostroge žvenketajo; pripenjati ostroge; zbosti z ostrogami 2. nar. robida, robidnica: nabirati ostroge ◊ bot. cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar; nav. mn., zool. roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina ♪
  7.      ostróst  tudi óstrost tudi ôstrost -i ž (ọ̑; ọ́; ó) lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala ♪
  8.      ostvárjanje  -a s (á) glagolnik od ostvarjati: ostvarjanje ciljev, idej, načrtov / truditi se za ostvarjanje naprednih prizadevanj / ostvarjanje dohodka ♪
  9.      ostvárjati  -am nedov. (á) 1. knjiž. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: ostvarjati ideje, načrte, zamisli / ostvarjati želje 2. publ. imeti, dosegati: ostvarjati dohodek; ostvarjati možnosti za kaj / ostvarjati svojo književnost ♪
  10.      osvajálski  -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na osvajalce ali osvajanje: imeti osvajalske namene; udeleževati se osvajalskih pohodov; osvajalska država / osvajalski pogled ♪
  11.      osvájati  -am nedov. (á) 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove // prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen // vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke ● publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast osvajajóč -a -e 1. deležnik od osvajati: prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo; govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce; imeti osvajajočo moč 2. ekspr. zelo privlačen, prikupen: nisem še srečal tako osvajajočega človeka / imeti osvajajoč glas; osvajajoč nasmešek / osvajajoč pogled na mesto ♪
  12.      osvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino; idejno, politično se osvestiti // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel 2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili; v nočnem hladu se je hitro osvestil osvéščen -a -o: ravnanje osveščenega človeka; idejno, politično osveščena družba; prisl.: osveščeno delovati; osveščeno storiti kaj zavestno ♪
  13.      osvéta  -e ž (ẹ̑) zastar. maščevanje: snovati osveto / to je storil iz osvete // v zvezi krvna osveta krvno maščevanje: tam še obstaja krvna osveta ♪
  14.      osvétiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. maščevati: osvetiti očetovo smrt; osvetiti se komu; osvetil se je nad otroki ♪
  15.      osvétje  -a s (ẹ̑) astr. samostojni zvezdni sestav; galaksija: gibanje osvetja / beg osvetij medsebojno oddaljevanje osvetij ♪
  16.      osvetljáč  -a m (á) film., gled. osvetljevalec: bil je osvetljač in pomočnik pri najrazličnejših delih ♪
  17.      osvetljáva  -e ž (ȃ) glagolnik od osvetljevati: poskrbeti za osvetljavo; pomanjkljiva, slaba osvetljava; nočna osvetljava; stranska, umetna osvetljava slike / avtor podaja črno-belo osvetljavo takratnega življenja; kritična osvetljava položaja, razmer, razvoja ♪
  18.      osvetožêljnost  -i ž (é) zastar. maščevalnost: bali so se ga zaradi njegove osvetoželjnosti / uboj iz osvetoželjnosti ♪
  19.      osvobodíti  -ím dov., osvobódil (ȋ í) 1. navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvoboditi deželo, državo; partizani so osvobodili mesto / osvoboditi slovenski narod; ljudstvo se je osvobodilo / osvoboditi se izpod tuje oblasti // navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden: osvoboditi talce, ujetnike / gospodar je osvobodil sužnja 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen a) kakega neprijetnega stanja: osvoboditi suženjstva, tlake / osvobodili so ga iz zapora izpustili so ga / osvoboditi koga plačevanja davkov oprostiti; denarna pomoč jo je osvobodila skrbi; publ. osvoboditi koga od odgovornosti oprostiti ga odgovornosti; s težavo se je osvobodil mučne obveznosti b) česa sploh: osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja; pren. osvoboditi filozofijo dogem 3. knjiž. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: branje knjige ga je osvobodilo / glasba ga je notranje osvobodila 4. zastar. rešiti, iztrgati: s težavo so ga osvobodili iz deroče reke; komaj se je osvobodila njegovega prijema ● ekspr. tatovi so ga osvobodili vsega denarja so mu ga vzeli, ukradli; publ. osvoboditi delavski razred narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi osvobojèn -êna -o: človek, osvobojen mitov in dogem; osvobojeni talci; osvobojena dežela ∙ publ. osvobojeno delo delo, pri katerem delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov ♪
  20.      ošáben  -bna -o prid., ošábnejši (á ā) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: ošaben človek; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz ● ekspr. zadaj se je dvigalo ošabno poslopje veliko, razkošno ošábno prisl.: ošabno se držati, govoriti, se vesti ♪
  21.      ošábnost  -i ž (á) lastnost ošabnega človeka: ne mara je zaradi njene ošabnosti / v svoji ošabnosti tega ni upošteval ♪
  22.      oščèp  -épa m (ȅ ẹ́) zastar. tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje; kopje: oščep ga je zadel v srce / bojni oščep ♪
  23.      oškodovánec  -nca m (á) kdor je oškodovan: oškodovanec je zahteval povračilo; povrniti škodo oškodovancu ♪
  24.      otémati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) zastar. 1. reševati, varovati (pred čim): otemati koga lakote / žanjice so otemale žito bližajoči se nevihti / otemati pozabi 2. (s silo) jemati, odvzemati: otemali so jim hrano in živino ♪
  25.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪

   5.961 5.986 6.011 6.036 6.061 6.086 6.111 6.136 6.161 6.186  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA