Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (4.011-4.035)


  1.      kavalír  -ja m (í) 1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor // nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja 2. zastar. plemič, vitez: srednjeveški kavalirji ♪
  2.      kávelj  -vlja m (á) priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za a) obešanje česa: zabiti kavelj v steno; sneti hlače s kavlja; meso je obesil na kavelj; železni kavlji b) prijemanje, vlečenje: hlod je premaknil s kavljem / čolnarski kavelj; nosilni kavelj pri dvigalu, žerjavu; prijemalni kavelj c) pritrjevanje, pričvrščanje: lestev je oprl s kavlji na polico / kretnice so pritrjene s kavlji ◊ med. kavelj priprava za pričvrščanje robov rane; žel. kavelj priprava za uravnavanje ognja v peči lokomotive; vlečni kavelj za vlečenje in spajanje posameznih vagonov ♪
  3.      káviarjev  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kaviar: kaviarjeva konzerva / kaviarjeva predjed ♪
  4.      kavkljáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. gorenjsko nadlegovati, vsiljevati se: dolgo ga je kavkljal ♪
  5.      kávper  -ja m (á) metal. naprava, ki omogoča segrevanje zraka pri plavžu s toploto dimnih plinov: plavž z dvema kavperjema ♪
  6.      kávsati  -am nedov. (ȃ) 1. nav. ekspr. hitro, sunkovito segati s kljunom po čem: kokoši kavsajo travo, zrnje // udarjati, tolči s kljunom: koklja jezno kavsa 2. vulg. spolno občevati kávsati se ekspr. tepsti se (s kljunom): petelina sta se kavsala do krvi // slabš. zelo se prepirati, prerekati: kavsajo se zaradi dediščine ♪
  7.      kávstika  -e ž (á) med. uničevanje tkiva z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi kemikalijami; izžiganje, jedkanje: igla za kavstiko ♪
  8.      kavterizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) med. uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi kemikalijami; izžigati, jedkati: kavterizirati rano ♪
  9.      kazálnik  -a m (ȃ) 1. publ., navadno s prilastkom kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa: upoštevati kazalnike dejanskih razmer; kazalniki gibanja proizvodnje // ekon. številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava: analitična obdelava ekonomskih kazalnikov; finančni kazalniki 2. zastar. kazalec (pri uri): kazalnika stenske ure sta bila pokvarjena ♪
  10.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  11.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  12.      kázen  -zna -o prid. (á) 1. star. ki obeta uspeh; obetajoč, uspešen: kazen učenec; tak začetek ni kazen / žito je letos kazno 2. zastar. lep, postaven: bil je prav kazen fant; bila je kazno dekletce kázno prisl., navadno v povedni rabi a) star. kaže, zdi se: kazno je, da je nevarnost mimo; kazno je, da je on kriv; otrok nimava in kazno je, da jih tudi ne bova imela b) zastar. primerno, prav: poveljstvu se je zdelo kazno, da ga premesti ♪
  13.      kázenski  -a -o [zǝn] prid. (ȃ) nanašajoč se na kazen ali kaznovanje: a) materini kazenski ukrepi se niso obnesli / kazenska premestitev / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati; kazenska kolonija nekdaj področje zunaj domovine, kamor se pošiljajo kaznjenci v pregnanstvo ♦ šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška b) izdati kazenski nalog; kazenski predpis / sprožiti, uvesti, ustaviti kazenski postopek postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; kazenski pregon; kazenski proces; kazenski ukrep; kazenski zakonik zakonik, ki obsega sistematično razvrščene določbe materialnega kazenskega prava; kazenski poboljševalni dom zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli obsojenci; kazenski poboljševalni zavod zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; kazenska preiskava; kazenska sankcija; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij kázensko prisl.: kazensko odgovoren; bila je kazensko premeščena ♪
  14.      kaznív  -a -o prid. (ȋ í) ki zasluži kazen: kaznivo prekupčevanje // jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja ♪
  15.      kazuístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kazuiste ali kazuistiko: kazuistično reševanje konkretnih primerov / kazuistično mišljenje ♪
  16.      kazuístika  -e ž (í) knjiž. razreševanje, pojasnjevanje posameznega dejstva z analognim dejstvom: ukvarjati se s kazuistiko; kazuistiko je zamenjala empirija / slabš. izgubljal se je v kazuistiki pravil ◊ rel. del moralke, ki ob konkretnih primerih razlaga splošna moralna načela ♪
  17.      kélvin  -a m (ẹ̑) fiz. enota za merjenje temperature po lestvici z izhodiščno točko pri absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja: temperatura tristo kelvinov [K] ♪
  18.      Kélvinov  -a -o prid. (ẹ̑) fiz., v zvezi Kelvinova lestvica lestvica za merjenje temperature z izhodiščno točko pri absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja ♪
  19.      kémiluminiscénca  tudi kémiluminescénca -e ž (ẹ̑-ẹ̑) fiz. sevanje za snovi značilne svetlobe kot posledica kemične reakcije ♪
  20.      ker  vez., v vzročnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal; ker ga je doma zeblo, je šel v kavarno; nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten / zdelo se jima je zelo zabavno, ker sta ušla od doma da // ekspr., raba narašča za vzročno pojasnjevanje prej povedanega: skrb je odveč, ker delavci so zanesljivi kajti, zakaj, saj ♪
  21.      ki  zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš ● star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar ♪
  22.      kídati  -am nedov. (í ȋ) 1. odstranjevati a) sneg: kidali smo pozno v noč / sneži, spet bo treba kidati / kidati sneg s ceste, pločnika b) gnoj, blato: kidati prašičem; kidati izpod živine / kidati hlev čistiti ga / kidati gnoj na voz nalagati, nakladati 2. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: ta ga pa kida, ta; spet ga kida ♪
  23.      kinemátika  -e ž (á) fiz. nauk o gibanju teles brez upoštevanja sil, ki gibanje povzročajo: študirati kinematiko ♪
  24.      kipéti  -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze // z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku ● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito ♪
  25.      kísel  -sla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto ◊ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem ♪

   3.886 3.911 3.936 3.961 3.986 4.011 4.036 4.061 4.086 4.111  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA