Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (3.261-3.285)


  1.      gospôskost  -i ž (ó) gosposki rod, stan: njegove kretnje so odražale gosposkost; upoštevali so ga zaradi njegove učenosti in gosposkosti / obleka ji daje nekakšno gosposkost gosposki, imeniten videz / ekspr. presenetila jih je gosposkost njegovega stanovanja ♪
  2.      gospóstvo  tudi gospôstvo -a s (ọ̑; ō) knjiž. 1. (politična in gospodarska) oblast: imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi / politično gospostvo ♦ zgod. zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota 2. gospodovanje, vladanje: to je bilo v časih turškega gospostva; gospostvo vladajočega razreda / človekovo gospostvo nad čustvi obvladovanje, premagovanje / prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu za prevlado, premoč ♪
  3.      gòst  gôsta m, im. mn. gôstje tudi gôsti (ȍ ó) 1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost; dobiti, imeti goste; pričakovati, sprejemati goste; odličen, prijeten gost; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji; več dni je bil pri njih kot gost // kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec; pren. revščina je bila pri njih stalen gost ∙ povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku; priti v goste na obisk; redko večkrat je pri njih v gostih v gosteh 2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci; v kavarni je bilo le nekaj gostov; gostilna je polna gostov / prehodni gostje; za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal 3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo; naše moštvo je premagalo goste iz sosednje republike; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja ♪
  4.      gostáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na gostače: biriči so lovili gostaške in bajtarske sinove; gostaško življenje / gostaške bajte so samevale v globačah ♪
  5.      gósti  gódem nedov. (ọ́) 1. star. igrati, zlasti na godalo: lepo zna gosti; harmonike so godle celo noč / gosti na gosli; pren. veter je godel okrog hiše 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: ljudje so se razhajali in jezno godli; vso pot je godla sama pri sebi / že spet gode nad možem / slabš. vedno gode eno in isto govori, ponavlja; nekaj so godli o strožjem hišnem redu govorili, pravili 3. oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: v kotu je čepel maček in godel / ekspr. fant je kar godel od zadovoljstva 4. ekspr., z dajalnikom povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: sin ji je hude godel; obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla ● ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel góde se pog.: tebi se pa gode tebi se pa godi ♪
  6.      gostílo  -a s (í) kem. sredstvo za zgoščevanje tekočin ♪
  7.      gostíti 1 -ím nedov., goščèn (ȋ í) delati (bolj) gosto: gostiti malto s peskom; gostiti tekočino / knjiž. jug gosti oblake gostíti se postajati (bolj) gost: raztopina se je začela gostiti; kri na rani se mu je hitro gostila strjevala / lasje so se mu začeli gostiti / nav. ekspr. zunaj se je gostila megla, tema; knjiž. mrak se je gostil v temo / redko njegovi obiski so se čedalje bolj gostili so postajali pogostnejši gostèč -éča -e: gosteča se množica je pritiskala vse huje; gosteče se mleko ♪
  8.      gotovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gotovino: gotovinski nakup; gotovinsko izplačilo ♦ ekon. gotovinski plan plan, ki predvideva količino bankovcev za denarni obtok; fin. gotovinski ček ček, izplačljiv v gotovini ♪
  9.      gótščina  -e ž (ọ̑) gotski jezik: proučeval je gotščino in staro visoko nemščino ♪
  10.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  11.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪
  12.      góvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi ◊ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem ♪
  13.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  14.      gozdár  -ja m (á) strokovnjak za gozdarstvo: prizadevanje gozdarjev za načrtno izkoriščanje gozdov / revirni gozdar // gozdni delavec: postavili so zasilno kočo za gozdarje ♪
  15.      gozdaríca  -e ž (í) star. gozdarjeva žena: gozdarica jih je oskrbovala s hrano ♪
  16.      gozdíti  -ím in gózditi -im nedov. (ȋ í; ọ̄) 1. z zagozdo utrjevati: gozditi steber, toporišče pri sekiri 2. alp. plezati z opiranjem ob dve steni; gvozditi: na nekaterih mestih so morali gozditi ♪
  17.      gózdnatost  -i ž (ọ̑) poraslost z gozdom: hribovitost in gozdnatost sta ovirali naseljevanje; velika gozdnatost dežele ♪
  18.      góžev  -a -o (ọ̄) pridevnik od gož m: lasje so se ji lesketali kakor goževa koža ♪
  19.      grabíti  in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral / žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom ● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti ♪
  20.      gráblje  -belj ž mn. (á ȃ) 1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose; lesene, železne grablje; senene grablje; čeljusti grabelj ∙ letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♦ agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina 2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej ♪
  21.      grábljice  -ljic ž mn. (á ȃ) manjšalnica od grablje: s seboj je vzela motiko in železne grabljice / grabljice v vodi so zadrževale listje in veje ♪
  22.      gradácija  -e ž (á) knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: čustvena gradacija / slikar je dosegel učinek s tonsko gradacijo barve; zvočna gradacija v sonati je presenetljiva; s to epizodo je porušena gradacija dogajanja // delitev, razporeditev po stopnjah: družbena gradacija; gradacija pesniških zvrsti ◊ fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; lit. gradacija zaplet in razplet drame s stopnjevanim bojem med igro in protiigro; zool. gradacija stopnjevana čezmerna razmnožitev kake vrste žuželk ♪
  23.      gradítelj  -a m (ȋ) kdor gradi: graditelj stavbe je gradbeno podjetje XY; zbrali so se graditelji in vzdrževalci cest / graditelj ladij; genialen graditelj strojev / graditelji miru, socializma ♪
  24.      gradíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal ◊ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki ♪
  25.      gradívo  -a s (í) 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo ♪

   3.136 3.161 3.186 3.211 3.236 3.261 3.286 3.311 3.336 3.361  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA