Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Eva (10.461-10.485)
- zavrníti in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom
izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti
nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
- zavŕtati -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu
mu je zavrtal črv dvoma ● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga zavŕtati se 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo ● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami ♪
- zavŕžek -žka m (ȓ) 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: z novo tehnologijo so zmanjšali zavržek ∙ knjiž. sestavljati skulpture iz najrazličnejših zavržkov odpadkov 2. slabš. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: počutil se je kot zavržek človeške družbe // nemoralen, pokvarjen človek: ne druži se s tem zavržkom ♪
- zavŕženec -nca m (ȓ) 1. ekspr. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: družbeni zavrženci 2. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: od tega zavrženca lahko pričakujemo najhujše ♪
- zavŕženost -i ž (ȓ) 1. ekspr. stanje človeka, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: občutek zavrženosti in nemoči 2. knjiž. značilnost nemoralnega, pokvarjenega človeka: prizadela jih je njegova zavrženost / moralna zavrženost ♪
- zavzémati -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje
oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko
časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
- zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦
mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je
poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za
uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z
veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
- zazidávati -am nedov. (ȃ) 1. z zidanjem delati, da kak prostor v čem preneha obstajati: zazidavati line 2. z zidanjem stavb zapolnjevati prostor: zazidavati gradbene vrzeli / nepremišljeno zazidavati kmetijska zemljišča ♪
- zaznánje -a s (ȃ) knjiž. glagolnik od zaznati; zaznava: zaznanje glasov / čutno zaznanje / od zaznanja nevarnosti do odločitve o ravnanju mine nekaj časa / ob zaznanju dneva je odpotoval ● zastar. v hribih je bilo za zaznanje snega (zelo) malo ♪
- zaznáti -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
- zaznávanje -a s (ȃ) glagolnik od zaznavati: zaznavanje barv, besed, govora; zaznavanje svetlobe, toplote; sposobnost zaznavanja / čutno, slušno zaznavanje / zaznavanje bližine koga; zaznavanje nevarnosti ♪
- zaznávati -am nedov. (ȃ) 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo // publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje // na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko
se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan ♪
- zaželéti -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni
mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
- zažígati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen ∙ ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki // dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh ♪
- zbádati -am nedov. (ȃ) 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: njegova brada jo je zbadala; strnišče zbada v bose noge / trnje zbada bode / ekspr.: burja zbada v obraz; mraz je zbadal do kosti // brezoseb. čutiti ostro bolečino: pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada 2. s koničastim predmetom povzročati komu bolečino: nehaj me zbadati; zbadati z buciko, iglo, s šivanko; zbadati koga z nožem // s koničastim predmetom preizkušati kaj: zdravnik ga je zbadal na različnih mestih 3. ekspr. povzročati duševno bolečino, trpljenje: njeni očitki ga zbadajo // s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti: rad zbada; žena ga zbada, kadar more; hudomušno zbadati; kar naprej se zbadata / zbadati s pikrimi besedami ● redko jezdec je zbadal konja z ostrogami spodbadal zbadajóč -a -e: zbadajoč konja se je pognal v dir; zbadajoče besede;
zbadajoče bolečine; prisl.: zbadajoče odgovoriti, reči ♪
- zbadljív -a -o prid. (ȋ í) ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi besedami: zbadljiv človek; zbadljiva ženska / imeti zbadljiv jezik // ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba; zbadljiva pesem; zbadljivo ime zbadljívo prisl.: zbadljivo odgovoriti, vprašati; sam.: ekspr. rad zine kako zbadljivo ♪
- zbéganost -i ž (ẹ̑) stanje zbeganega človeka: loteva se ga zbeganost; novica je povzročila zbeganost; v zbeganosti se je izdal; zbeganost otrok ♪
- zbezljáti -ám [bǝz in bez] dov. (á ȃ) 1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina zbezlja // bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd // pog. zdirjati, zdivjati: otroci so zbezljali čez cesto 2. ekspr. začeti se zelo hitro premikati: kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali 3. pog., ekspr. začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno: fant je zbezljal; pustila je moža in zbezljala ● ekspr. cene so zbezljale so se (hitro) zvišale; ekspr. srce mu je zbezljalo od veselja postal je zelo vesel zbezlján -a -o: zbezljana krava ♪
- zbežáti -ím dov., zbéži; zbéžal tudi zbêžal (á í) 1. hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo: ko je zaslišal ropot, je zbežal; zbežati v gozd; zbežati pred zasledovalci; pren. rad bi zbežal pred samim seboj 2. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: zbežati iz taborišča, od doma; zbežati pred nacističnim preganjanjem 3. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: zardela je in zbežala iz sobe; zbežati na vrt; pren. njegove misli so zbežale nekam daleč 4. ekspr. miniti, izginiti: čas hitro zbeži; ljubezen, veselje zbeži; lepe sanje so zbežale ♪
- zbíjati -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbijati deske, letve; zbijati podplate; zbijati bruna z lesenimi klini // na tak način delati, izdelovati: zbijati okvire, zaboje; v prostem času vedno kaj zbija 2. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: zbijati sneg, zemljo 3. s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa: zbijati klobuke z glav / vihar zbija sadeže z dreves 4. ekspr. zniževati: zbijati vročino z zdravili / zbijati ceno 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok: bližati in zbijati ● ekspr. zbijati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. otroci zbijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; redko zbijati po vratih razbijati ◊ etn. zbijati kozo, svinjo otroška igra, pri kateri igralci mečejo
v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; zbijati lonec otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; prim. izbijati ♪
- zbirálnik -a m (ȃ) 1. zaprt prostor ali posoda za zbiranje in shranjevanje navadno večjih količin plina, tekočine: zbiralnik se polni; zgraditi zbiralnik; velik podzemni zbiralnik / plinski, vodni zbiralnik; plavajoči zbiralnik nafte; zbiralnik za mleko 2. priprava za zbiranje in shranjevanje energije: sonce ogreva zbiralnike na strehah / parni, toplotni zbiralnik; sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka ♪
- zbírati -am nedov. (ȋ í) 1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene // delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave 2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo 3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se
izliva voda 4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke 5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen ● bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest zbírati se 1. prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: na tej gori se zbirajo planinci; okrog njega, pri njem se zbirajo otroci; ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo; množično se zbirati / družina se je ravno zbirala h kosilu; gostje se že zbirajo prihajajo / zbirati se v skupine, po skupinah 2. prihajati skupaj, na eno mesto: na nebu se zbirajo temni oblaki; odvečna voda se zbira v kanalu / v ustih so se mu začele
zbirati sline 3. ekspr. pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu / v njem se zbira jeza 4. prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal ● ekspr. nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše so bile, nastajale; šalj. babe se zbirajo, dež bo zbirajóč -a -e: na trgu zbirajoči se ljudje ♪
- zbírka -e ž (ȋ) 1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko 2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka 3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka 4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v
zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori ● star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari ◊ elektr. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku; filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko ♪
- zbírnik -a m (ȋ) 1. fin. knjigovodska listina s končnimi, skupnimi podatki iz več knjigovodskih listin ali pomožnih knjig: sestavljati poročila in zbirnike 2. elektr. računalniški program, ki prebere program v zbirnem jeziku kot podatek in ga nato prevede v računalniku razumljiv kod: prevajalnik in zbirnik ♪
- zblížati -am dov. (ȋ) 1. povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: težki časi ljudi zbližajo; skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo; na izletu se je zbližal z dekletom; učitelj se je zbližal z učenci; preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala / duhovno, kulturno se zbližati 2. povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno: zbližati misli, poglede na kaj; nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno zbližali zblížan -a -o: zbližani ljudje; zbližana mnenja ♪
10.336 10.361 10.386 10.411 10.436 10.461 10.486 10.511 10.536 10.561