Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eva (10.151-10.175)


  1.      zadéven  -vna -o prid. (ẹ́) 1. knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva 2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni ♪
  2.      zadévica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od zadeva: urediti zadevico; z njim želi govoriti o neki zadevici ♪
  3.      zadévščina  -e ž (ẹ̑) ekspr. zadeva: zadevščino smo dobro uredili / družinske zadevščine ga skrbijo / zapletel se je v neko nesrečno zadevščino ♪
  4.      zádi  prisl. (ā) star. zadaj: noče sedeti zadi; kozolec je ob cesti, hlevi so bolj zadi; daleč zadi / stal je zadi za lipo / od zadi se je bližala nevarnost ♪
  5.      zadíhati  -am dov. (í ȋ) 1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal 2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo ∙ ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden 3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela // začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati 4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter zadíhati se priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora: hiteč po stopnicah, se je zadihal; zadihati se pri teku / zadihati se od strahu zadíhan -a -o: zadihan tekač; ves zadihan je prišel na vrh ∙ redko šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal ♪
  6.      zadírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira // z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati; zaradi razdraženosti se je zadiral // grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name ♪
  7.      zádnji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ◊ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi ♪
  8.      zádnjica  -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj ♪
  9.      zadostítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zadostiti: zadostitev predpisom / zadostitev obveznosti / zadostitev potrebe 2. knjiž. zadoščenje: zahtevati zadostitev za žalitve ♪
  10.      zadostíti  -ím dov., zadóstil (ȋ í) 1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči // knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom 2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti 3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino ♦ rel. zadostiti za greh 4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove zadoščèn -êna -o: zadoščen nagon; zadoščen umolkniti; čutiti se zadoščenega; prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil / v povedni rabi radovednosti je zadoščeno ∙ ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena ♪
  11.      zadostováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero: zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem; običajna pisava ne zadostuje za pisanje po hitrem nareku / zadostovati samemu sebi ● knjiž. tudi on ne zadostuje idealu ne ustreza; knjiž. zadostovati zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim zadostujóč -a -e: sebi zadostujoča količina ♪
  12.      zadóščati  -am nedov. (ọ́) 1. biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero: zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole / za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: oprema zadošča predpisom / samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča; za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog / zadoščati samemu sebi 2. knjiž. zadovoljevati: domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev / pevec je v tej vlogi docela zadoščal ustrezal ♪
  13.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  14.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  15.      zadovoljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu ♪
  16.      zadovóljščina  -e ž (ọ̑) zastar. 1. zadovoljstvo: čutiti zadovoljščino po opravljenem delu 2. zadoščenje: zahtevati zadovoljščino ♪
  17.      zádružnica  in zadrúžnica -e ž (á; ȗ) članica zadruge: izobraževanje zadružnic ♪
  18.      zadržávati  -am nedov. (ȃ) zadrževati: zadržavati nemirnega konja / zadržavati jok / odšel je, čeprav so ga gostitelji zadržavali ♪
  19.      zadŕžek  -žka m (ȓ) 1. kar koga, kaj zadržuje, ovira: zaradi nepredvidenih zadržkov niso odpotovali / čustveni, ideološki zadržki / star. odstranjevati zadržke s ceste ovire, zapreke // jur. kar ovira, onemogoča uvedbo ali potek postopka: pravdni, procesni zadržek / zakonski zadržek 2. kar izraža omejitev soglašanja s čim: povedati svoje zadržke glede česa; priznati, sprejeti kaj z zadržkom 3. muz. ton na poudarjeno dobo, ki ni ton akorda, s katerim zveni, in se razveže v najbližji ton tega akorda: oktavni zadržek; razvez zadržka ♪
  20.      zadúžbina  -e ž (ȗ) v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina ♪
  21.      zafrkácija  -e ž (á) pog. 1. draženje, norčevanje: to dejanje je samo zafrkacija / ušla mu je duhovita, ostra zafrkacija; zbadljivke in zafrkacije 2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: preprečiti zafrkacijo / niso mogli več prenašati njegovih zafrkacij dejanj, s katerimi jim je namerno povzročal neprijetnosti, težave ♪
  22.      zafrkánca  -e ž (ȃ) pog. draženje, norčevanje: dejanje je razumel kot zafrkanco / zbadljivke in zafrkance ♪
  23.      zafrkáncija  -e ž (á) pog. 1. draženje, norčevanje: bal se je zafrkancije sošolcev / ni hotel poslušati njihovih zafrkancij 2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: zahtevati vsa ta potrdila je navadna zafrkancija ♪
  24.      zafrkávati  -am nedov. (ȃ) pog. 1. dražiti koga, norčevati se iz koga: zafrkavati naivnega, varanega moža 2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: zafrkavati podrejene; vsak dan ga hodi kontrolirat in zafrkavat ● star. zafrkavati klobuk zavihovati zafrkávati se 1. šaliti se, norčevati se: rad se zafrkava; on misli resno, ti pa se samo zafrkavaš 2. mučiti se, truditi se: celo uro sem se zafrkaval s popravilom / ne bom se več zafrkaval s teboj ♪
  25.      zafŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. ekspr. zavihati: zafrkniti rokave / po teh besedah je malo zafrknila nos 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela 3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: s tem so ga hoteli zafrkniti zafŕkniti se pog. prevarati se, zmotiti se: prepozno je spoznal, da se je zafrknil zafŕknjen -a -o: zafrknjen klobuk ∙ pog. to je zafrknjena stvar težavna, neprijetna ♪

   10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA