Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ep (7.301-7.325)


  1.      okopávati  -am nedov. (ȃ) rahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstranjevati plevel: okopavati krompir, repo; okopavati z motiko, okopalnikom ♪
  2.      okóren  -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge okórno prisl.: okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti ♪
  3.      okoréti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. otrpniti, odreveneti: prsti so mu od mraza okoreli ♦ med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti: duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori okorèl in okorél -éla -o: okorel organizacijski aparat; okoreli sklepi ∙ publ. okorel zločinec nepoboljšljiv ♪
  4.      okórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost okornega: znebiti se okornosti; okornost doraščajočih otrok / okornost pri delu nerodnost, nepripravnost / okornost v izražanju ♪
  5.      okóstje  -a s (ọ̑) ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti: z gibanjem krepiti okostje; človeško okostje; okostje roke; poškodbe okostja; mišičevje in okostje / ekspr. okostje hiše ogrodje ♪
  6.      okòv  -óva m (ȍ ọ̄) 1. mn., nekdaj priprava iz obročev za vklepanje: imeti okove na nogah / ležal je v okovih na kamnitih tleh / železni okovi // ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo: ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli / stoletja smo bili vklenjeni v okove / rešiti se starih idealističnih okovov; zakonski okovi / z oslabljenim pomenom: okovi suženjstva; boj za osvoboditev iz okovov gospodarske zaostalosti ∙ ekspr. streti, zlomiti okove osvoboditi se 2. kovinski deli, ki varujejo ali so za okras; okovje: okov iz medi; kovček z novim okovom ◊ elektr. priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice; bajonetni okov ♪
  7.      okrájek  -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki ● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki ◊ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza ♪
  8.      okrancljáti  -ám dov. (á ȃ) nižje pog. okrasiti: okrancljati avto s cvetjem, pisanimi trakovi okranclján -a -o: lepo okrancljana dvorana ♪
  9.      okràs  -ása m (ȁ á) 1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / redko krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament 2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras ♪
  10.      okrásek  -ska m (ȃ) predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi: obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske; keramični okraski; okraski iz čipk, zlata / okraski za novoletno jelko; pren. govoriti brez okraskov // likovni element, namenjen olepšavi: vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo; knjižni okraski; stilizirani okraski; trobenta z vgraviranimi okraski ◊ muz. glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom ♪
  11.      okrásen  -sna -o prid. (ā) 1. namenjen olepšavi: okrasni predmeti / okrasni lonec za lončnice; okrasni robec v žepu na prsih; okrasni trakovi; okrasna keramika; okrasne resice; narediti pri podpisu okrasno vijugo / okrasni namen olepševalni; okrasna vrednost predmeta / redko okrasna umetnost dekorativna umetnost 2. ki se goji za okras: okrasne rastline; okrasno drevo, grmičje ◊ agr. okrasna perutnina; lit. okrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; obrt. okrasni šiv; okrasni vbod; tisk. okrasne črke; vrtn. okrasna bučka buča z drobnimi, različno oblikovanimi plodovi; okrasna koruza koruza z navadno pisanimi listi in majhnimi storži; okrasna paprika ♪
  12.      okrasíti  -ím dov., okrásil (ȋ í) narediti kaj (bolj) lepo, krasno: okrasiti dvorano za prireditev; okrasiti hiše z zastavami in zelenjem; rokave je okrasila s srebrno vezenino / okrasiti obleko dodati okraske / ekspr. narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje olepšala ● ekspr. okrasiti svoje ime z doktoratom postati doktor znanosti; ekspr. okrasiti mesto s parkom narediti v mestu park okrašèn -êna -o: bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov; slavnostno okrašeno mesto ♪
  13.      okrásje  -a s (ȃ) okrasni predmeti: obesiti okrasje; izkopana posoda ni okrasje / redko nositi okrasje iz dragih kamnov nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: kovano železno okrasje portalov; okrasje na baročnih oltarjih ∙ ekspr. le ruta je okrasje njene glave okras ♦ lit. pesniško okrasje ♪
  14.      okŕcati  -am dov. (r̄) 1. večkrat lahno udariti s prsti: okrcal ga je po prstih / okrcati s palico natepsti 2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: najprej je vsakemu dal priložnost povedati mnenje, potem ga je pa okrcal; v članku ga je pošteno okrcal // ošteti, ozmerjati: okrcal ga je zaradi malomarnosti; okrcal je vse po vrsti ♪
  15.      okremenéti  -ím dov. (ẹ́ í) med. prepojiti se s kremenom ali kalcedonom: pljuča pri silikozi okremenijo ♪
  16.      okresáti  okréšem dov., okrêši okrešíte; okrêsal (á ẹ́) nekoliko obtolči, oklesati: okresati počrnele stene; pren., ekspr. urednik mu je okresal članek ● ekspr. okresal ga je natepel, pretepel okresáti se s tolčenjem noge ob svojo drugo nogo se poškodovati: okresati se pri hitri hoji; okresati si noge v členkih / okresati si škornje okresán -a -o: okresani čevlji ♪
  17.      okrížje  -a s (ȋ) knjiž. križi (v oknih): otroci so molili glave skozi okrižje oken / z železnim okrižjem preprežena okna ♪
  18.      okŕniti  -im dov. (ŕ r̄) povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: okrniti drevo; okrniti živali rep, rogove / okrnili so mu prste; pren. duševno okrniti človeka // povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: okrniti gimnazijo, pevski zbor / cenzura je članek zelo okrnila // knjiž. zmanjšati, omejiti: okrniti zaloge / okrniti pravice, ugled / okrniti delovanje društva okŕnjen -a -o: okrnjen prst; okrnjene družine; okrnjena izdaja knjige; biti čustveno okrnjen ♪
  19.      okrníti  in okŕniti -em dov. (ȋ ŕ) povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: nekaterim živalim okrnejo rep // povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: urednik okrne članek okŕnjen -a -o: okrnjen rep ♪
  20.      okróg  tudi okròg -óga m (ọ̑; ȍ ọ́) zastar. 1. okrožje: to mesto je središče okroga / vojaški okrog 2. področje, območje: petelin je pregnal vsakega tekmeca iz svojega okroga / zanj ni lepšega dekleta v okrogu zemlje ● zastar. stati v okrogu v krogu ♪
  21.      okrógel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike // ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic // ki ima obliko krogle ali dela krogle: okrogel kamen, sad; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr. zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet navzven ukrivljen, zaobljen 2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: ta obleka je primerna za okrogle ženske; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla 3. nav. ekspr. ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič: tri tisoč petsto je okroglo število // pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto: to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset dolarjev je okroglih dvesto dinarjev nekako, približno // ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote: imela je okroglih tisoč zlatnikov dote 4. ekspr. precej velik, precejšen: plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto ● ekspr. on je večkrat okrogel (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla njena nosečnost je že zelo vidna; ekspr. zardeva pri vsaki okrogli besedi nespodobni; publ. konferenca finančnikov za okroglo mizo konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; ekspr. peti okrogle pesmi vesele, razposajene; ima okroglo pisavo pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami; ekspr. igrati okrogle skladbe živahne, poskočne; ekspr. biti okrogle volje dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti; ekspr. rad pripoveduje okrogle zgodbe nespodobne; šaljive; žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati ◊ adm. okrogli žig; gozd. okrogli les les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; strojn. okroglo brušenje brušenje okroglih teles, ploskev; teh. okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga okróglo prisl.: lani je kraj obiskalo okroglo deset tisoč turistov okrógli -a -o sam.: igrati, peti okrogle; rad pove kako okroglo; ekspr. pije, dokler ima kaj okroglega v žepu dokler ima kaj denarja; to je na okroglo tisoč dinarjev ♪
  22.      okróglast 2 -a -o prid. (ọ̑) podoben krogli ali delu krogle: sadeži te rastline so okroglasti / neporasli, okroglasti griči ♪
  23.      okróglica  -e ž (ọ̑) 1. okroglo, nerazcepljeno poleno: naložiti na ogenj nekaj okroglic; okroglice in cepanice 2. knjiž. posekano tanjše deblo brez vej: pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja; okroglice in hlodi 3. zastar. okrogla senčnica, uta: rad poseda v okroglici ● zastar. pred hišo je opazil okroglico ljudi gručo; zastar. pevci so stopili v okroglico in zapeli v krog; zastar. sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic krogel, granat ◊ etn. okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol; metal. valjasta klada za stiskanje ♪
  24.      okroglína  -e ž (í) 1. okrogel, zaobljen del česa: okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline obline ♦ obrt. rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez // kar je okroglo sploh: ostala je le lobanja, spremenjena v prazno okroglino 2. redko okroglost: mehkoba in okroglina njegovih lic sta izginili 3. zastar. okolica: rad se sprehaja po okroglini / v celi okroglini ni lepšega dekleta ♪
  25.      okróžje  -a s (ọ̑) 1. v nekaterih državah večja upravna enota: to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje ∙ okrožje od 1945 do 1947 upravna enota, večja od okraja; okrožje med narodnoosvobodilnim bojem večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti // organi, uradi take enote: dobiti navodila z okrožja // s prilastkom določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodno, šolsko okrožje b) kak dogodek, opravilo: naborno, volilno okrožje 2. knjiž., redko področje, območje: to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov 3. zastar. okolica, soseščina: z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju 4. star. okolje, milje: vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju ◊ voj. vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov ♪

   7.176 7.201 7.226 7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA