Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ep (3.226-3.250)


  1.      diktafón  -a m (ọ̑) teh. električna priprava za zapisovanje in reprodukcijo govorjenih besed: narekovati v diktafon ♪
  2.      diktatúra  -e ž (ȗ) 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi; postaviti, uvesti diktaturo; bojevati se zoper diktaturo; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura // publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature 2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru ◊ polit. diktatura proletariata oblika politične oblasti delavskega razreda v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929 ♪
  3.      diktírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre // dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral ♪
  4.      diletánt  in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant ♪
  5.      diletántstvo  -a s (ā) 1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo 2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: razvoj dramatskega diletantstva na podeželju ♪
  6.      dìm  díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima // ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju / pog. hlastno je potegnil nekaj dimov ● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost ♪
  7.      dímček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od dim: bel dimček se suklja iz dimnika / dimčki so se kadili od premočenih čepic ♪
  8.      dímek  -mka m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od dim: bel dimek se je vil iz kope / krogle so zadele cesto in pognale v zrak dimke prahu 2. bot. travniška ali gorska rastlina z rumenimi cveti v koških, Crepis: triglavski, zlati dimek ♪
  9.      dimenzionírati  -am dov. in nedov. (ȋ) določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu: dimenzionirati dotočne jarke; steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji; pren. pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov; igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastop dimenzioníran -a -o: pravilno dimenzionirana konstrukcija; figure v drami so razločno dimenzionirane; ta miza je dimenzionirana za šest oseb ♪
  10.      díoksíd  -a m (ȋ-ȋ) kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika: dušikov, ogljikov, silicijev, žveplov dioksid ♪
  11.      diplóma  -e ž (ọ̑) 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo; izdati, preklicati diplomo; univerzitetna diploma; diploma filozofske fakultete; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma ∙ žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje 2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom; sadjarska diploma; diploma častnega meščana ◊ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji ♪
  12.      diplomátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diplomate ali diplomacijo: a) diplomatski predstavnik; imeti diplomatske stike s tujimi državami; živahna diplomatska dejavnost; rešiti spor po diplomatski poti; biti v diplomatski službi / francoščina je diplomatski jezik; diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi; diplomatska pošta pošta, ki je carina ne pregleduje; pren. diplomatska bitka za pozicije na afriškem kontinentu ♦ jur. diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov b) lani so nas odkrito napadali, zdaj pa so postali diplomatski; potrebna ji je bila vsa diplomatska spretnost diplomátsko prisl.: diplomatsko odstraniti nesporazum; tako diplomatsko ga je znal prepričati, da je popustil ♪
  13.      díra  tudi déra -e ž (í; ẹ́) voz z ravno nakladalno ploskvijo: pohištvo so prepeljali na diri ♪
  14.      dirékt  prisl. (ẹ̑) nižje pog. direktno, neposredno, naravnost: jaz sem jo pa kar direkt vprašala / ti si pa direkt nesramen ♪
  15.      dirékten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt; direkten vpliv; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev // ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved ● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej diréktno prislov od direkten: direktno izraziti svoje mnenje; blago jim pošiljajo direktno iz tovarne // pog., ekspr. poudarja trditev: ob tem dogodku je direktno podivjal ◊ lingv. direktno prehodni glagol glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ♪
  16.      diréktnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost direktnega, neposrednost: povečana direktnost vplivov / direktnost pesnikove izpovedi ♪
  17.      direktórij  -a m (ọ́) skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij; član direktorija; sklepi direktorija ◊ rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799 ♪
  18.      dirkáč  -a m (á) 1. tekmovalec v hitrostni vožnji ali jahanju: dirkači vozijo letos po nekoliko spremenjeni progi; motociklistični dirkač; tekmovalec je rutiniran dirkač / dirkač je zadovoljno trepljal svojega konja 2. dirkalni konj: njegov konj je odličen dirkač ♪
  19.      dírniti  -em dov. (í ȋ) zastar. prizadeti, vznemiriti: njene besede so ga globoko dirnile; novica ga je neprijetno dirnila / sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz ♪
  20.      disfúnkcija  -e ž (ú) med. nepravilno delovanje kakega telesnega organa: disfunkcija žlez; pren., knjiž. funkcije in disfunkcije sodobne literarne zgodovine ♪
  21.      disharmoníja  -e ž (ȋ) neskladnost, neubranost: disharmonija med idealom in resničnostjo; disharmonija med obliko in vsebino; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi; odhajal je z disharmonijo v duši ♪
  22.      disidènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. kdor se odcepi od svoje skupine, organizacije: disidenti so začeli izdajati svoj časopis; politični disident; disident stranke / pojav meščanskega disidenta ♪
  23.      dísk  -a m (ȋ) 1. šport. okrogla lesena, okovana plošča za metanje: vreči disk / tekmovanje v metu, metanju diska; metalec diska; pren., knjiž. rumeni disk sonca 2. teh. disku podoben del priprave, naprave: vrteči se diski brane drobijo kepe zemlje; zavorni disk zavorni kolut ♪
  24.      dísko  tudi dísco -a [disko] m (ȋ) lokal zlasti za mlade, v katerem se pleše ob zelo glasni glasbi, navadno z gramofonskih plošč: plesati v disku; neskl. pril.: disko klub; disko glasba zvrst zabavne glasbe z močno poudarjenim preprostim ritmom, ki se igra, predvaja zlasti kot plesna glasba v disku ♪
  25.      diskontinuíran  -a -o prid. (ȋ) knjiž. pretrgan, prekinjen, nepovezan: diskontinuiran razvoj; diskontinuirano delo ♪

   3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA