Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ep (1.619-1.643) 
- prínceps -a m (ȋ) zgod. naslov za rimske vladarje od Avgusta do Dioklecijana ♪
- prirépek -pka m (ẹ̑) ekspr. kar je s čim povezano tako, da nima lastne pomembnosti, samostojnosti: ta država ni prirepek nobene velesile; organizacija se je zreducirala na prirepek državnega aparata ♪
- prirépiti -im tudi prirêpiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr. nezaželeno priti: ženske so prirepile za njo in prežale na vsako njeno besedo prirépiti se tudi prirêpiti se nezaželeno se pridružiti: nikamor ne morejo brez njega, zmeraj se prirepi / ko je videl, da bodo zmagali, se je prirepil še on ♪
- prirépnik -a m (ẹ̑) slabš. kdor je komu pretirano vdan, pokoren: postati prirepnik koga / kapitalisti in njihovi prirepniki ♪
- prirépništvo -a s (ẹ̑) slabš. podrejena zveza s kom: prav v tem se kaže njihovo prirepništvo ♪
- prislepáriti -im dov. (á ȃ) ekspr. z goljufanjem, varanjem priti do česa: prisleparil je več milijonov; to dovoljenje si je prisleparil ♪
- prišépati -am dov. (ẹ̄) šepajoč priti: zaradi poškodovane noge je težko prišepal domov / pes je prišepal za njim ♪
- prišepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) šepetaje reči, povedati komu kaj, zlasti česar ta ne ve: prišepetala mu je odgovor // ekspr. reči, povedati zlasti skrivaj: ob neki priložnosti mi je to prišepetala / v pismu je skušal prišepetati, da to potovanje ni potrebno prikrito povedati ♪
- prišepetávanje -a s (ȃ) glagolnik od prišepetavati: prišepetavanje ga je motilo / slišalo se je prišepetavanje iz zadnje klopi / poslušali so prišepetavanje sovražnika ♪
- prišepetávati -am nedov. (ȃ) šepetaje govoriti, pripovedovati komu kaj, zlasti česar ta ne ve: nekaj mu prišepetava / ves čas ji je prišepetaval, naj se oglasi k debati / prišepetavati igralcu skrit pred občinstvom polglasno mu pripovedovati dele besedila; prišepetavati součencu šepetajoč mu posredovati odgovore na učiteljeva vprašanja // ekspr. govoriti, pripovedovati zlasti skrivaj: okupatorju so prišepetavali imena zavednih domačinov; prišepetavali so mu, da ni poštena / prišepetaval mu je, naj to čimprej stori zaupno predlagal, svetoval ♪
- prišepetoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor prišepetava: ni slišal prišepetovalca / prišepetovalec v gledališču šepetalec / kaznovati prišepetovalca ♪
- prišépniti -em, tudi prišepníti in prišépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; ȋ ẹ́ ẹ̑) šepetaje reči, povedati komu kaj, zlasti česar ta ne ve: nekaj mu je prišepnila; čakal te bom, je prišepnil; prišepniti na uho // ekspr. reči, povedati zlasti skrivaj: prišepnil mu je marsikatero novico / zamisel mi je prišepnil urednik zaupno predlagal, svetoval ♪
- pritepênec tudi pritepénec -nca m (é; ẹ́) 1. ekspr. kdor potepajoč se, pohajkujoč kam pride: bati se pritepencev; spoditi pritepenca / za domačine so bili le pritepenci / kot psovka izgini, pritepenec pritepeni 2. slabš. priseljenec, tujec: očitali so mu, da je pritepenec; branila ji je poroko s pritepencem ♪
- pritepênka tudi pritepénka -e ž (é; ẹ́) 1. ekspr. ženska, ki potepajoč se, pohajkujoč kam pride: vzeti pritepenko pod streho 2. slabš. priseljenka, tujka: vzel je pritepenko za ženo ● knjiž., ekspr. raba te pritepenke se je že udomačila izposojenke, tujke ♪
- pritepín -a m (ȋ) redko pritepenec: tega pritepina ne mara ♪
- pritêpsti se -têpem se dov., pritépel se pritêpla se (é) ekspr. potepajoč se, pohajkujoč priti: neznanec se je pritepel v vas / šele zvečer se je pritepel domov / slabš. tujci so se pritepli v našo deželo prišli pritepèn -êna -o: pritepenim ljudem ne zaupa; pritepen pes ♪
- pritrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. trepetaje priti: majhen fant pritrepeta k materi ♪
- propriocépcija -e ž (ẹ́) psih. čutno zaznavanje lastnega telesa ♪
- prótioklépen -pna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) voj. ki je, se uporablja proti oklepnim vozilom: protioklepno orožje / protioklepna brigada / protioklepna obramba ♪
- prótiukrèp -épa m (ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́) publ. z ukrepom, dejanjem izzvan nasprotni ukrep: na to odločitev so hitro odgovorili s protiukrepom / za požar predvideni protiukrepi ♪
- razcèp -épa m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste,
proge: voziti po desnem razcepu // kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje ◊ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija ♪
- razcépek -pka m (ẹ̑) 1. del, ki nastane z razcepitvijo, razdelitvijo: stranka je razpadla na tri razcepke ♦ fiz. pri cepitvi urana nastali razcepki; kem. razcepki citronove kisline 2. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge; razcep: zaviti na desni razcepek / na razcepku je kažipot ♪
- razcépen 1 -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razcep ali razcepitev: razcepne tendence v društvu / razcepni postopek v rafinerijah ♦ fiz. razcepni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana v jedrskem reaktorju ♪
- razcépen 2 -pna -o prid. (ẹ̄) ki se da razcepiti, razdeliti: težko razcepno poleno ♦ mat. razcepni polinom polinom, ki ga je mogoče razstaviti na faktorje ♪
- razcepíšče -a s (í) anat. mesto, kjer se kaj razcepi, razdeli: razcepišče aorte, sapnika ♪
1.494 1.519 1.544 1.569 1.594 1.619 1.644 1.669 1.694 1.719 
