Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ep (11.051-11.075)


  1.      škárnik  -a m (ȃ) grad. tram ostrešja, ki sega od slemena do kapa: od ostrešja so ostali samo ožgani škarniki; pribiti letve na škarnike ◊ zool. ptica ujeda rjave barve, z dolgim škarjastim repom, Milvus ♪
  2.      škárpa  -e ž (ȃ) zid med dvema višinama zemljišča za preprečevanje usipanja, drsenja zemlje: graditi, zidati škarpo; betonska, kamnita škarpa; obcestna, obrežna škarpa ♪
  3.      škàrt  tudi škárt škárta m (ȁ á; ȃ) nav. ed. 1. žarg. slabi, nekvalitetni izdelki, izmeček: prodajati škart po znižani ceni; odstotek škarta / ker je veliko pisal, je dosti škarta 2. star. naborniki, ki pri naboru niso potrjeni: na naboru je bilo malo škarta / dobri konji in škarti ● ekspr. večina škarta je že ob polletju zapustila šolo slabih učencev ◊ ptt (poštni) škart rabljene poštne tiskovine, tudi z nalepljenimi znamkami, ki jih pošta izloči iz arhiva in proda; neskl. pril.: škart blago ♪
  4.      škáteln  -a -o [tǝl] prid. (ȃ) nanašajoč se na škatlo: škateln pokrov / škatelna lepenka lepenka za škatle ♪
  5.      škátla  -e ž (ȃ) 1. posoda kvadraste, valjaste oblike, navadno s pokrovom, iz kartona, pločevine za shranjevanje, embalažo: odpreti škatlo; zlagati izdelke, pisma v škatlo; kartonska, pločevinasta škatla / konzervne škatle; šivalna škatla; škatla za jestvine // vsebina škatle: pojesti škatlo piškotov 2. pog. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: občutljivi del mehanizma je v škatli; škatla radijskega aparata / škatla avtomobila karoserija 3. slabš., navadno s prilastkom škatli podobna hiša, stavba: zdaj gradijo same škatle / stanuje v eni od stanovanjskih škatel // vozilo, zlasti slabo: ladja je bila stara škatla / pločevinasta škatla avtomobil, avtobus ● nar. škatla past za polhe; žarg., arhit. škatla škatli podoben sestavljiv pohištveni element; žarg., obrt. škatla omarica za roleto; slabš. ugasni no to škatlo radijski, televizijski sprejemnik; žarg., les. okenska škatla okenski okvir ◊ etn. škatla plitev barjanski čoln z ravno, oglato zadnjo stranico; muz. škatla priprava s pokrovom in ročajem za prenašanje violine, čela; trg. zložljiva odpremna škatla zložljiva embalaža za knjigo, izdelek iz kosa kartona, valovite lepenke; voj. dimna škatla posoda, napolnjena s snovjo, ki pri izgorevanju daje velike količine dima za maskiranje ♪
  6.      škátlica  -e ž (ȃ) manjšalnica od škatla: odpreti škatlico; spraviti v škatlico / cigaretna škatlica; redko okrasna škatlica šatulja; škatlica od vžigalic, za vžigalice; hiše so bile kakor škatlice vžigalic so bile kvadraste oblike, majhne / pokaditi tri škatlice na dan tri zavojčke cigaret; porabiti celo škatlico vžigalic ● ekspr. trhla škatlica je nemočno plesala na valovih čoln, ladja; on je kakor iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; stanovanje imajo zmeraj kakor iz škatlice zmeraj vzorno pospravljeno, čisto ♪
  7.      škíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. nepravilno obračati zrklo glede na smer gledanja: otrok škili / škili na eno oko, na obe očesi; škiliti navznoter, navzven 2. ekspr. od strani, skrivoma gledati: medtem ko je govoril, je škilil k vratom; škiliti pod krila / škiliti z enim očesom na desnega soseda / postrani, od strani škiliti na koga // skrivoma, pritajeno gledati sploh: škiliti izza trepalnic; škiliti za kom skozi prste / škiliti skozi okno // tako gledati kaj z željo pridobiti si: ves čas škili na meso; poželjivo škiliti / začel je škiliti za dekleti 3. ekspr., s predlogom skrivaj si želeti, prizadevati a) pridobiti kaj, polastiti se česa: že dolgo škilijo na naš gozd / zmeraj škili, kako bi koga opeharil b) priti kam: sovražnik spet škili čez mejo; eni škilijo v zakon, drugi iz njega škilèč -éča -e: škileč človek; škileč na soseda, je s strahom odgovoril ♪
  8.      škís  -a m (ȋ) 1. igr. najvišja igralna karta pri taroku: vreči škisa; škis, pagat in mond 2. slabš. neprijeten, zoprn človek: s tem škisom nočem imeti opravka / kot psovka tu imaš, ti škis ♪
  9.      šklebetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) redko šklepetati: šklebetati od mraza ♪
  10.      šklefetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. šklepetati: na starem vlaku je vse šklefetalo / zobje so mu šklefetali od mraza šklefetáje: šklefetaje peljati ♪
  11.      šklémfa  -e ž (ẹ̑) pog., slabš. šklepetajoča, razmajana priprava, navadno ura: ta šklemfa kaže tri, bije pa dvanajst; pripeljati se s staro šklemfo s starim vozilom ♪
  12.      šklémfast  -a -o prid. (ẹ̑) pog., slabš. šklepetajoč, razmajan: staro, šklemfasto kolo ♪
  13.      šklopotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) ekspr. 1. dajati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: pisalni stroji so spet šklopotali / ob potoku šklopota mlin klopota // šklopotajoč premikati se: tramvaji so šklopotali po ulicah / šklopotati s škornji po veži 2. dajati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: kaplje dežja šklopotajo po oknih / krogle sovražnikove strojnice so šklopotale po strehi 3. šklepetati: zobje so mu šklopotali od mraza šklopotajóč -a -e: šklopotajoči stroji ♪
  14.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  15.      škóditi  -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal ♪
  16.      škodljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost škodljivega: škodljivost alkohola, nikotina za zdravje / škodljivost in koristnost posameznih rastlin in živali / družbena škodljivost takih ukrepov ♪
  17.      škodováti  -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal ♪
  18.      škôrec  -rca m (ó) ptica selivka temne barve s svetlimi pegami in dolgim, ostrim kljunom: jata škorcev je pozobala vse češnje ♦ zool. rožasti škorec ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus ♪
  19.      škórenj  -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje; pološčiti škornje; gumijasti, usnjeni škornji; škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji ● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo ◊ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  20.      škorpijónski  -a -o prid. (ọ̑) 1. tak kot pri škorpijonu: na sliki je bilo bitje s škorpijonskim repom 2. slabš. hudoben, zloben: škorpijonski človek ♪
  21.      škrbína  -e ž (í) 1. zelo poškodovan, okrušen zob, navadno ostrih robov: škrbina me boli; zadaj ima samo še škrbine; izpuliti škrbino; rjava škrbina / ekspr. čeprav hodim k zobozdravniku, me škrbine še kar naprej bolijo zobje / pri smehu je kazala škrbine zob ∙ pog., ekspr. dati ga na škrbino piti alkoholno pijačo // takemu zobu podobna skala, vzpetina: splezati na škrbino; na škrbinah nad seboj so zagledali gamse / skalna škrbina // ekspr. kar je temu podobno sploh: od nekdaj mogočnega gradu je ostala samo škrbina 2. vrzel v zobovju: težko govori, ker mu jezik uhaja skozi škrbino // ekspr. vrzel sploh: hišo so podrli, ostala je nezazidana škrbina ♦ alp. oster, globoko zasekan presledek v grebenu 3. poškodba, zlasti na ostrih robovih česa: kosa, sekira ima škrbine ♪
  22.      škrebetánje  -a s (ȃ) nar. 1. cvrčanje: poslušati škrebetanje kobilic 2. šklepetanje: škrebetanje kljunov 3. škrabljanje: škrebetanje dežnih kapelj ♪
  23.      škrebetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. 1. cvrčati: kobilice, ptice škrebetajo 2. šklepetati: mladiči so škrebetali s kljuni / šipe škrebetajo / po vasi so škrebetale stiskalnice rožljale, ropotale 3. škrabljati: zunaj je prijetno škrebetal dež ♪
  24.      škrebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: miš škreblja za omaro; brezoseb. ponoči je škrebljalo v bukvah // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrebljajo po cesti; pes škreblja po parketu // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: kaj škrebljaš; ne škrebljaj z drobižem / ključ škreblja v ključavnici; v žepu mu škrebljajo kovanci 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škreblja dež // rahlo udarjati: dežne kaplje škrebljajo po strehi ♪
  25.      škribènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) zastar. 1. pisar: škribent je vse sproti zapisal 2. pisatelj, pisec: roman nepomembnega škribenta ♪

   10.926 10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA