Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eh (6.751-6.775)


  1.      ravnína  -e ž (í) 1. navadno večji raven svet: prehoditi, prevoziti ravnino; sredi ravnine leži vas; naselili so se na ravnini; cesta se je z griča spustila v ravnino; rodovitna, travnata ravnina / ekspr. okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina ravan 2. višina (ravne) površine česa: ta roža ima cvete v isti ravnini; ravnina oken 3. redko, navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava; raven: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva 4. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah 5. geom. ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni točki tvorbe: določati točke na ravnini; lega likov v ravnini; z ravnino presekati kroglo; navpična, vodoravna ravnina / dotikalna ravnina ki se dotika ploskve na določenem mestu; narisna, tlorisna ravnina; prava ravnina na kateri so končne, dostopne točke; projekcijska, risalna, simetrijska ravnina ◊ fiz. polarizacijska ravnina pravokotna na smer električnega polja; lingv. glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika; lit. pripovedna ravnina; šport. ciljna ravnina ravni del tekmovalne steze pred ciljem ♪
  2.      ravnodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe ∙ ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti ♪
  3.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  4.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  5.      raz  predl., s tožilnikom, tudi z rodilnikom, stil. v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ráz- (ȃ) knjiž. za izražanje premikanja od zgornje strani česa, tako da preneha neposreden dotik, ali dosege takega položaja; z: vzeti čepico raz glavo; pasti raz mizo / vreči odejo raz sebe / megle se dvigujejo raz morje iznad morja ♪
  6.      raz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod ♪
  7.      razbesníti  -ím dov., razbêsni in razbésni; razbésnil (ȋ í) redko razbesneti: posmeh ga je razbesnil / tako se je razbesnila, da ga je udarila ♪
  8.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce ♪
  9.      razbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral; razbirati podatke z instrumentov odčitavati // razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati: zidar mora znati razbirati gradbeni načrt; razbirati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati // ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli ● knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval; publ. razbirati zrno od plev ločevati ♪
  10.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  11.      razblíniti  -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo razblíniti se 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni ♪
  12.      razblínjati  -am nedov. (í) nav. ekspr. 1. delati, povzročati, da česa ni več: razblinjati iluzije, utvare 2. knjiž. delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: različni opisi razblinjajo zgodbo razblínjati se 1. prenehavati biti, obstajati: dim se je začel razblinjati; prijeten občutek se razblinja kot milni mehurčki / vse se razblinja v nič // izginjati, minevati: naše upanje se razblinja / napetost in nemir sta se počasi razblinjala 2. knjiž. postajati neizrazit, nejasen: v sodobnih umetnostnih smereh se forma razblinja razblinjajóč -a -e: razblinjajoče se meglice ♪
  13.      razbóbnati  -am dov. (ọ̑) 1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba 2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali razbóbnan -a -o: v nekaj dneh bo stvar razbobnana ♪
  14.      razbójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov; poveljnik razbojnikov / cestni razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger ∙ ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno ♦ jur. morski razbojnik 2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik // neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo; postal je pravi razbojnik ♪
  15.      razbóren  -rna -o prid. (ọ̄) zastar. preudaren, pameten: njegov oče je razboren človek / razborna poraba blaga premišljena, pretehtana ♪
  16.      razbremenílnik  -a m (ȋ) 1. teh. naprava za zmanjšanje vodnega tlaka v dovodnih ceveh: vodovod ima dva razbremenilnika 2. grad. kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih: gradnja razbremenilnikov ♪
  17.      razbŕzdati  -am dov. (r̄) 1. sneti, odstraniti brzdo: razbrzdati konja 2. knjiž. sprostiti: igra jih je razbrzdala / razbrzdati domišljijo ● knjiž. v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal povečal, razmahnil razbŕzdan -a -o: razbrzdan konj; razbrzdani otroci; razbrzdane misli ♪
  18.      razbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi ♪
  19.      razcedíti se  -ím se dov., razcêdi se in razcédi se; razcédil se; razcejèn (ȋ í) 1. cedeč se priti na večjo površino: smetana iz razbite skodelice se je razcedila po mizi 2. ekspr. prenehati biti, obstajati: zaradi pomanjkanja se ji je razcedil dvojni podbradek 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar razcedila se je od prijaznosti / razcedil se je v samo vljudnost postal je pretirano vljuden ♪
  20.      razcépka  -e ž (ẹ̑) teh. zatič iz dvojne žice polkrožnega prereza, ki ima na enem koncu zanko, na drugem pa se razpre: podložke in razcepke ♪
  21.      razcvèsti se  tudi razcvestì se -cvetèm se, in razcvêsti se -cvêtem se [-cvǝ- in -cve-] dov., razcvèl se razcvelà se in razcvêla se in razcvetèl se razcvetlà se in razcvêtel se razcvêtla se (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. narediti cvet, cvete: zaradi tople pomladi se sadno drevje zgodaj razcvete / ekspr. vrt se razcvete / cvet se razcvete se odpre 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: njen obraz se je razcvel; po porodu se je spet razcvela 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po vojni se je mesto spet razcvelo // pojaviti se v veliki meri: razcvelo se je zanimanje za antično dramatiko / med njima se je razcvela ljubezen 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: hlačni rob se hitro razcvete ● ekspr. od zadrege so se ji razcvela lica je zardela; ekspr. od pika se mu je razcvel nos postal temno rdeč; ekspr. ustnice so se ji razcvele v nasmeh nasmehnila se je razcvèsti tudi razcvestì, in razcvêsti knjiž. povzročiti, da kaj naredi cvet, cvete: pomlad razcvete češnje razcvèl -à -ò in razcvèl -a -o in razcvèl -êla -o: razcvela šmarnica; razcvelo dekle; prim. razcveteti se ♪
  22.      razčenčáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: ne zaupaj ji tega, vse bo razčenčala razčenčáti se razgovoriti se: razčenčal se je o vseh mogočih neumnostih ♪
  23.      razčvekáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: ne povej ji, vse bo razčvekala razčvekáti se razgovoriti se: razčvekali sta se o vseh mogočih stvareh ♪
  24.      razdálja  -e ž (ȃ) dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama: razdalja se veča; izmeriti razdaljo; kilometrska, majhna, velika razdalja; krajevna razdalja; prenos energije na večje razdalje; razdalja do sto metrov; razdalja od vrat do postelje; razdalja med kolesoma; kažipot z označbo razdalj / strelna, vidna razdalja / prehoditi razdaljo v eni uri / stati v primerni, ekspr. spoštljivi razdalji; streljati (i)z razdalje petnajstih metrov; približati se na razdaljo desetih korakov / avtobus ima v razdalji dveh kilometrov dve postaji na relaciji // časovna dolžina, ki loči dva dogodka: razdalja nam pomaga, da odločitve pravičneje ocenimo / časovna razdalja / iz razdalje so vsi dogodki drugačni ● ekspr. v sodobnem času se razdalje manjšajo z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; zna varovati razdaljo do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; pog. držati ljudi v razdalji ne biti z njimi preveč prijazen, domač; knjiž. med tema filozofskima sistemoma je nepremostljiva razdalja sta si zelo različna, nasprotna; knjiž. med očetom in sinom je velika razdalja ni čustvene povezanosti, duhovne sorodnosti ◊ avt. varnostna razdalja; zavorna razdalja ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; fiz. goriščna razdalja; fot. predmetna razdalja; teh. medosna razdalja ♪
  25.      razdélba  -e ž (ẹ̑) 1. teh. označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami; graduacija: razdelba termometra // črtice, navadno tudi številke na merski pripravi: razdelba se že slabo vidi 2. star. razdelitev: razdelba zemljišča ♪

   6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA