Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eh (4.851-4.875)


  1.      odzvoníti  -ím dov., odzvónil (ȋ í) 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti ♪
  2.      odživéti  -ím dov., odžível (ẹ́ í) 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti odživèl in odživél -éla -o star.: življenje s starim, odživelim človekom ♪
  3.      odžvížgati  -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
  4.      ofenzíva  -e ž (ȋ) 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva ♪
  5.      ófsajd  in óffside -a [ofsajd] m (ọ̑) šport. dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek: razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda; igralec je v ofsajdu; neskl. pril.: ofsajd položaj ♪
  6.      ófseten  -tna -o prid. (ọ̑) tisk. nanašajoč se na tehniko ploskega tiska s kovinske plošče: ofsetni stroj; ofsetna plošča / ofsetni tisk ♪
  7.      ógel 1 ógla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima štiri ogle; zadeti se ob mizni ogel; ogel rute se je začel cefrati; miza je na štiri ogle štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic kotički ♦ geom. stikališče vsaj treh robov telesa // prostor ob tem delu: sedeti na oglu mize 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: avtomobil je poškodoval hišni ogel; prišel je izza ogla; veter piha okrog oglov; ekspr. izginil je za oglom // prostor ob tem delu: čakati koga na oglu; stati na oglu ● ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  8.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  9.      ôgenjček  -čka [gǝn] m (ō) nav. ekspr. manjšalnica od ogenj: na ognjišču je gorel le še ogenjček; zanetiti ogenjček / v njenih očeh je zagorel ogenjček / ogenjček upanja še tli ♪
  10.      ogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov ● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti ♪
  11.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  12.      oglàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. ki ima ogle: oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki; oglati oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic 2. ekspr. neroden, okoren: oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate ogláto prisl.: kip je oglato izklesal preprost kamnosek ♪
  13.      oglén  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč na na ogel, oglje: oglena zrnca / ekspr. žar njenih oglenih oči ♦ teh. ogleni mikrofon mikrofon, ki deluje na osnovi spreminjanja upornosti med oglenimi zrnci; oglena elektroda elektroda iz oglja za obločnice, električne peči ogléno prisl.: ogleno črni lasje ♪
  14.      óglje  -a s (ọ̑) 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje ♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira // nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem // risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem ♪
  15.      ognjár  -ja m (á) 1. v stari Avstriji podoficirski čin pri artileriji ali nosilec tega čina: postal je ognjar 2. star. pirotehnik: ognjarji so za praznik pripravili veličasten ognjemet ♪
  16.      ognjén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje 2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve 3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča 4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj // ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega ● ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce ◊ vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha ognjéno prisl.: ognjeno mu gleda v oči; ognjeno ga je zagovarjal; ognjeno rdeč ♪
  17.      ognjevítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost ognjevitega človeka: manjka jim njegove ognjevitosti; ognjevitost plesalk / ugaja mu južnjaška ognjevitost teh plesov / delati kaj z ognjevitostjo ♪
  18.      ognjevzdŕžen  -žna -o prid. (r̄) teh. ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti: ognjevzdržni material; ognjevzdržna opeka / zavarovati z ognjevzdržnim premazom / ognjevzdržna blagajna, omara ♪
  19.      ogórek  -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek ♪
  20.      ogorína  -e ž (í) teh. krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja ♪
  21.      ogràd  -áda in ógrad -a m (ȁ á; ọ́) 1. knjiž., redko ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico 2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina) ● knjiž., redko paše niso omejevali ogradi ograje; knjiž. cvetoč ograd vrt ♪
  22.      ogradíti  -ím dov., ográdil (ȋ í) narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt; ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove; otroci so ogradili luže z blatom; pren. ograditi svojo neodvisnost ogradíti se navadno v zvezi z od 1. knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: ograditi se od zunanjega sveta; ograditi se od vplivov naturalistov; ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj ∙ knjiž. ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati postati je morala brezčutna 2. publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograditi se od izjave, sklepa; ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov ograjèn -êna -o: ograjen prostor za molžo; s kamenjem ograjeno kraško polje ♪
  23.      ográja  -e ž (ā) naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr. oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; pren., ekspr. podrli so ograje, ki so jih ločile // naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg ∙ redko puščati živino čez noč v ograji ogradi ♦ grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki označuje njen rob in ima varovalni namen ♪
  24.      ogrébati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. star. odstranjevati, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebati slamo izpred mlatilnice; ogrebati sneg s strehe / ogrebati kraste 2. osipati, osipavati: ogrebati koruzo, krompir ◊ čeb. spravljati (čebelji) roj v panj ♪
  25.      ogrêbsti  ogrêbem dov., ogrébel ogrêbla (é) 1. opraskati, navadno močno: veja ga je ogrebla po obrazu; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla 2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico 3. osuti: ogrebsti krompir ◊ čeb. spraviti (čebelji) roj v panj ogrebèn -êna -o tudi ogrêben -a -o: do krvi ogrebene roke ♪

   4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA