Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eh (2.826-2.850)


  1.      káveljček  -čka [vǝl] m (ȃ) 1. manjšalnica od kavelj: sneti ključe s kaveljčka; krilo je obesila na kaveljčka obešalnika; lesen kaveljček 2. del manjše priprave za napenjanje: s kaveljčki zapeta obleka 3. kaveljčasti izrastek: oprijemalni kaveljčki stebla / klòp ima ob straneh na sesalu kaveljčke ♪
  2.      káviar  -ja m (ȃ) gastr. jed, pripravljena iz nasoljenih iker, zlasti beluge, jesetra: postreči s kaviarjem / omaka iz kaviarja iz nasoljenih iker teh rib / ruski kaviar ♪
  3.      kavitácija  -e ž (á) teh. nastajanje in izginjanje parnih mehurčkov v vodi: izkoristek vijaka zmanjšuje kavitacija; turbinske lopate so poškodovane od kavitacije ♪
  4.      kazálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. prst (roke) med palcem in sredincem: s kazalcem pokaže nanj; kazalec desne roke / dvignil je kazalec in mu požugal // redko smernik, kažipot: s stene so sneli kazalec 2. podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke: kazalec kaže enajsto (uro); kazalec na uri se je premaknil na pet; kazalec na manometru, tehtnici / minutni, sekundni kazalec ki kaže minute, sekunde; v smeri urnega kazalca od leve proti desni 3. publ., navadno s prilastkom kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa: gre za pomemben časovni in stilni kazalec; kazalec življenjskih vrednot // ekon. številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava: finančni kazalec; izračun kazalcev poslovnega uspeha ◊ avt. smerni kazalec luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali ♪
  5.      kazálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kazanje: kazalni instrumenti ♦ elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; lingv. kazalni zaimek zaimek, ki kaže na določeno osebo ali stvar, njeno lastnost, velikost ali vrsto; teh. kazalno steklo steklo, na katerem se vidi višina gladine v posodi ♪
  6.      kazálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. redko podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec: kazalka tehtnice kaže na nič 2. lingv. beseda, znak, ki opozarja navadno na pogostejšo, nevtralnejšo besedo, obliko: slovar ima tudi kazalke ♪
  7.      kazálo  -a s (á) 1. seznam poglavij, sestavkov, v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani: knjiga nima kazala / abecedno kazalo 2. redko podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec: pogledal je na kazalo ure ◊ biblio. avtorsko kazalo urejeno po imenih avtorjev; imensko, stvarno, vsebinsko kazalo; navt. krmilno kazalo priprava na poveljniškem mostu, ki kaže položaj krmila; teh. oljno, vodno kazalo priprava, ki kaže višino olja, vode v posodi ♪
  8.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  9.      kazeín  -a m (ȋ) biol., kem. sestavljena, v vodi netopna beljakovina: kazein koagulira // agr. snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina: proizvodnja kazeina ◊ teh. močno, netopno lepilo, zlasti za les ♪
  10.      kazeínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kazein: izdelan na kazeinski osnovi / kazeinska barva barva, ki ima kot vezivo kazein ◊ teh. kazeinski klej klej iz kazeina, apna in dodatkov ♪
  11.      kázen  -zna -o prid. (á) 1. star. ki obeta uspeh; obetajoč, uspešen: kazen učenec; tak začetek ni kazen / žito je letos kazno 2. zastar. lep, postaven: bil je prav kazen fant; bila je kazno dekletce kázno prisl., navadno v povedni rabi a) star. kaže, zdi se: kazno je, da je nevarnost mimo; kazno je, da je on kriv; otrok nimava in kazno je, da jih tudi ne bova imela b) zastar. primerno, prav: poveljstvu se je zdelo kazno, da ga premesti ♪
  12.      kémbelj  -blja tudi -na [bǝl] m (ẹ́) 1. podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon: slišali so se le udarci kemblja 2. pog. (gibljiva) utež: tehtnica s kembljem ♪
  13.      kémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav; kemična sestava tal, vode; kemična zgradba; fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; kemično črnilo / kemična čistilnica ♦ kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni // kemijski: kemični inštitut; kemični laboratorij; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemije kémično prisl.: kemično čistiti; kemično razstaviti; kemično aktiven; kemično čista snov snov brez kakršnihkoli primesi ♪
  14.      kemigrafíja  -e ž (ȋ) 1. tisk. obdelava cinkove plošče ali drugega materiala z jedkimi kemikalijami, da nastane kliše 2. um. grafična tehnika, pri kateri se risba na cinkovo ploščo odtiskuje s ploskim tiskom: razvoj kemigrafije ♪
  15.      kemíja  -e ž (ȋ) veda o lastnostih in spremembah snovi: uporabna kemija / jedrska, nuklearna kemija / fizikalna kemija ki proučuje fizikalne pojave pri kemičnih reakcijah; fiziološka kemija ki raziskuje kemične procese v organizmih; forenzična kemija ki se ukvarja z dokazovanjem zastrupitev / študira fiziko in kemijo; inženir, profesor kemije ♦ kem. analitična kemija ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; anorganska ki proučuje anorganske, organska kemija ki proučuje organske spojine ♪
  16.      kemíjski  tudi kémijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́) nanašajoč se na kemijo: kemijski inštitut; kemijski laboratorij / kemijski tehnik / kemijske razlage ♦ kem. kemijska kinetika fizikalna kemija, ki proučuje pogoje in potek kakega procesa // kemičen: fizikalne in kemijske lastnosti snovi / kemijska energija; kemijska reakcija ♪
  17.      kemizácija  -e ž (á) vsestransko izkoriščanje izsledkov kemije v industriji, poljedelstvu: kemizacija narodnega gospodarstva; mehanizacija in kemizacija ♪
  18.      kéntumski  -a -o prid. (ẹ̑) lingv., v zvezi kentumski jeziki zahodna skupina indoevropskih jezikov, pri katerih so se prvotni srednjenebni zaporniki spremenili v mehkonebne ♪
  19.      képanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od kepati: začne se s kepanjem, neha pa s pretepom ♪
  20.      képrast  -a -o prid. (ẹ́) tekst. keprov: tkanine v keprasti vezavi so mehkejše ♪
  21.      kesánje  -a [kǝs] s (ȃ) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje; globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja ♦ rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi ♪
  22.      kesón  -a m (ọ̑) 1. grad. spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod vodo: kopati v kesonu / del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov 2. teh. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu: napolniti keson; stranica kesona ♪
  23.      kesónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na keson: oba opornika bi morali izdelati v kesonskem sistemu; kesonska gradnja / kesonski delavec ♦ med. kesonska bolezen bolezen zaradi prehitrega prehoda z velikega pritiska na navadnega ♪
  24.      ketón  -a m (ọ̑) kem. spojina, ki nastane z oksidacijo sekundarnega alkohola: aldehidi in ketoni ♪
  25.      ki  zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš ● star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar ♪

   2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA