Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Eden (1.389-1.413)


  1.      obráten 1 -tna -o prid. (ȃ) 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom 2. drugačen od izhodiščnega a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega ● publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju ◊ mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča obrátno 1. prislov od obraten: obratno trditi; obratno sorazmeren odnos / v povedni rabi: analize kažejo, da je ravno obratno; zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali 2. publ. uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno, narobe: ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je; obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen ♪
  2.      obratoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obratovanje: obratovalni pogoji / obratovalni stroški; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja / obratovalni prostori ♦ elektr. obratovalna kapacitivnost, napetost; obratovalna ozemljitev ozemljitev določene točke tokokroga; strojn. obratovalna hitrost hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah ♪
  3.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  4.      obrázek  -zka m (ȃ) manjšalnica od obraz: bled otroški obrazek; ljubek obrazek / z žalostnim obrazkom je stopila predenj / vsi navzoči obrazki so se razveselili ♪
  5.      obrégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem ♪
  6.      obrísati  obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg ● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena obrísan -a -o: obrisana posoda ♪
  7.      obrnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obrniti: obrnitev kovanca / obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti ◊ muz. obrnitev akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; obrat akorda ♪
  8.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  9.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪
  10.      obrús  -a m (ȗ) 1. glagolnik od obrusiti: slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode 2. obrušena površina: obrusi kristalov ♦ alp. ledeniški obrus zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik ♪
  11.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  12.      obsesíja  tudi obsésija -e ž (ȋ; ẹ́) publ. kar človeka miselno, čustveno popolnoma prevzema, obvladuje: boj za pravico je njegova obsesija / iztrgati koga iz obsesij ♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti, obsedenost ♪
  13.      obsésti  -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑) 1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo // zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel obséden -a -o: obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto ♪
  14.      obsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. izpostaviti del, dele telesa delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve: obsevati z višinskim soncem ♦ med. obsevati metastaze 2. obdajati s svetlobo: mesec obseva cesto; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor osvetljuje; pren., ekspr. nasmeh je obseval njen obraz ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je obsévan -a -o: bil je obsevan ♪
  15.      obsijáti  -síjem dov., obsijál (á ȋ) obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice; večerna zarja obsije vrhove; žarometi obsijejo okna; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz; ob teh besedah ga je obsijalo upanje ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je obsiján -a -o: od sonca obsijani hribi; z mesečino obsijan obraz ♪
  16.      obsmŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž., redko 1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo 2. nekrolog: napisati obsmrtnico ◊ etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču ♪
  17.      obtečájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju: zaledenela obtečajna morja; ekspedicija v obtečajna področja ♦ zool. obtečajna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus ♪
  18.      obúpen  -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno ♪
  19.      obvézen  -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico ◊ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti ♪
  20.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  21.      obzír  -a m (ȋ) 1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico 2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati ● zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na ♪
  22.      obzíren  -rna -o prid., obzírnejši (ȋ) ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: prijazen in obziren človek je; celo do nasprotnikov je bil obziren; z očetom je zelo obziren; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki obzírno prisl.: obzirno reči, sporočiti, vprašati kaj; obzirno se vesti ♪
  23.      obžalovánje  -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
  24.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  25.      océnjati  -am nedov. (ẹ́) star. ocenjevati: ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce; ocenjati koga po vedenju ♪

   1.264 1.289 1.314 1.339 1.364 1.389 1.414 1.439 1.464 1.489  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA