Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ESA (7.212-7.236)


  1.      žlíčka  -e ž (í) 1. manjšalnica od žlica: odložiti žličko na krožnik poleg skodelice; z žličko pomešati čaj v kozarcu / čajna, desertna, kavna žlička; žlička za kompot, sladoled / hraniti otroka po žlički / piti kaj po žličkah; dodati jedi žličko soli 2. anat. zgornji del trebuha nad popkom pod prsnico in med rebrnima lokoma: čutiti bolečine, pritisk v žlički ♪
  2.      žlobudrávščina  -e ž (ȃ) 1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati 2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini ♪
  3.      žmítek  -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto ♪
  4.      žmúla  -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  5.      žógati se  -am se nedov. (ọ̄) igrati se z metanjem in lovljenjem žoge: otroci se žogajo; žogati se z novo žogo // igrati se z metanjem in lovljenjem česa sploh: žogati se s knjigami, kostanji; pren., ekspr. njihove misli so se žogale z zvezdami ♪
  6.      žokálnik  tudi žókalnik -a [u̯n, prva oblika tudi ln] m (ȃ; ọ́) nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom ∙ mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo ♪
  7.      žólčen  -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči ♪
  8.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  9.      žréti  žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo // nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati // pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale // uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga // zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt ● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji ♪
  10.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  11.      žrtvovánec  -nca m (á) 1. v različnih religijah kdor se žrtvuje, daruje božanstvu: v templju so bile zložene lobanje žrtvovancev 2. knjiž. kdor zaradi hotenja drugega umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovanci veliki ideji; sprejeti vlogo žrtvovancev ♪
  12.      žrtvováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) 1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati 2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj ♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača 3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov // ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim 4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo ● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju žrtvováti se 1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke // (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev 2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino žrtvujóč -a -e: sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena žrtvován -a -o: žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija ♪
  13.      žuboréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir // s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala 2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica 3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli // živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci žuborèč -éča -e: voda je žuboreč pljuskala ob breg; sedeti ob žuborečem potoku ♪
  14.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  15.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  16.      žužkojéd  -a m (ẹ̑ ẹ̄) 1. žužkojeda žival: med ptiči so žužkojedi zelo koristni 2. nav. mn., zool. manjši sesalci z ostrimi zobmi, ki se hranijo predvsem z žuželkami, Insectivora: ježi, krti, rovke in drugi žužkojedi ♪
  17.      žvarovína  in žvárovina -e ž (í; á) pog. nekvalitetno meso z veliko maščobe, mren, kit: samo žvarovino jedo; mesar mu je podtaknil kos žvarovine ♪
  18.      žvéček  -čka m (ẹ̑) z žvečenjem zmehčan kos česa: izpljunil je tobačni žveček; žveček žvečilnega gumija ♪
  19.      žvéčenje  -a s (ẹ́) glagolnik od žvečiti: med žvečenjem se hrana premeša s slino; dolgotrajno, temeljito žvečenje; žvečenje krhljev / tobak za žvečenje ♪
  20.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
  21.      žvégla  -e ž (ẹ̑) 1. etn. ljudsko glasbilo iz slivovega lesa, podobno flavti: izdelovati žvegle; ljudski godec z žveglo 2. nar. piščal: igrati na žveglo; pastirska žvegla ♪
  22.      žvížgati  -am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku ● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev ♪
  23.      žvŕkati  -am nedov. (ŕ ȓ) ekspr. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: pod nogami je žvrkalo blato; brezoseb. v čevljih mi žvrka ♪
  24.      žvŕkelj  -klja m (ŕ) redko žvrklja: mešati z žvrkljem ♪
  25.      žvrkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. s sukanjem žvrklje v dlaneh sem in tja mešati, da se delci tekoče snovi enakomerno porazdelijo ali da snov naraste: žvrkljati jajca; žvrkljati mleko s sladkorjem 2. nepreh. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: voda v koritu je enakomerno žvrkljala; brezoseb. v škornjih mu je kar žvrkljaloȁ ♪

   6.987 7.012 7.037 7.062 7.087 7.112 7.137 7.162 7.187 7.212



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA