Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ESA (6.776-6.800)


  1.      zamúdnik  -a m (ȗ) 1. kdor pride kam pozneje, kot je določeno: čakajo, če bo prišel še kak zamudnik; zamudniki motijo pouk 2. kdor ne naredi česa v času, kot se predvideva, pričakuje: obljubili so jim rok za zamudnike 3. kdor naredi kaj pozneje kot drugi: pri oblikovanju lastne suverene države smo zamudniki ♪
  2.      zamújati  -am nedov. (ú) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se začetka česa: zamujati pouk, sestanke; vsak dan zamuja predavanja // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se česa: pogosto zamuja prvo dejanje predstave // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobivati več česa kje: redno zamujati prvi jutranji vlak 2. nepreh. prihajati kam pozneje, kot je določeno: čeprav je stanoval blizu šole, je zamujal; ves teden zamujati po pol ure / letalo, vlak zamuja ima zamudo 3. nepreh. začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos zima zamuja; žetev precej zamuja / publ. gradnja podhoda zamuja poteka počasneje, kot je predvideno; se še ni začela, kot je bilo določeno 4. ne delati česa, ne začenjati delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: gradbeno podjetje zamuja z deli; ne bi smeli zamujati s škropljenjem / zamujati roke / zamujati s knjigo napisati, izdati jo pozneje, kot se predvideva, pričakuje 5. ekspr. ne doživljati, ne delati tega, kar bi lahko v določenem času: vse življenje je zamujal // ne izrabljati, ne izkoriščati: zamujati priložnost za uveljavitev / gostje ne zamujajo lepih sprehodov po parku hodijo na lepe sprehode po parku 6. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu; muditi: pride na obisk in nas zamuja; kaj ga zamujaš s temi zadevami zamújati se 1. ostajati, zadrževati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: povabili so ga, naj ostane, a se ni maral zamujati // ostajati, zadrževati se kje: kdo bi hodil tako daleč in se zamujal kdove koliko časa 2. v zvezi s s, z porabljati za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: premalo časa imajo, da bi se zamujali s podrobnostmi; imam dosti dela, ne utegnem se zamujati z vami zamujajóč -a -e: redno zamujajoč avtobus, je nehal kupovati mesečno vozovnico ♪
  3.      zanášati  -am nedov. (ȃ) 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša zanášati se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke ♪
  4.      zanemáriti  -im dov. (á ȃ) 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti // s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno ♪
  5.      zanemárjati  -am nedov. (á) 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati neustrezen potek česa: zanemarjati delo, študij / začel je zanemarjati svoje dolžnosti / zanemarjati razvoj kake panoge // s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga: zanemarjati družino, otroke, ženo / že nekaj časa zanemarja prijatelje nima stikov z njimi // s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemarjati šolstvo // s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano: zanemarjati hišo, njive; zanemarjati svojo zunanjost / zanemarjati zdravje 2. publ. ne upoštevati, spregledovati: zanemarjati kaka dejstva; zanemarjati osnovna pravila higiene / te nevarnosti ne smemo zanemarjati podcenjevati zanemárjati se zaradi premajhne skrbi za sebe postajati neurejen, nenegovan: na starost se je začela zanemarjati zanemarjajóč -a -e: posedal je po gostilnah, zanemarjajoč delo zanemárjan -a -o: lotiti se dozdaj zanemarjanih problemov; to področje je bilo ves čas zanemarjano ♪
  6.      zanesljív  -a -o prid., zanesljívejši (ȋ í) 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo ∙ ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve ♪
  7.      zanêsti  -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli / ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš zanesèn tudi zanešèn -êna -o 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih ♪
  8.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  9.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  10.      zaníkrn  -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe 2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena / majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna 3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje 4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina zaníkrno prisl.: zanikrno opravljati delo; biti zanikrno oblečen, počesan ♪
  11.      zaníkrnik  -a m (ȋ) star. 1. neskrben, malomaren človek: zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo 2. zanemarjen, umazan človek: ta zanikrnik se ni niti počesal 3. ničvreden, malovreden človek: zanikrnik in malopridnež ♪
  12.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  13.      zanòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost / domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom ∙ knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo 2. glagolnik od zanesti: zanos ladje zaradi vodnih tokov ♪
  14.      zanôsen  -sna -o prid., zanôsnejši (ó ō) ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik; biti zanosen // ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede; z zanosno kretnjo je pokazal proti domu / dekletova zanosna drža ponosna zanôsno prisl.: zanosno govoriti, vzklikati ♪
  15.      zaostájati  -am nedov. (ā) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom: otrok je utrujen, zato zaostaja; še izgubili se boste, preveč zaostajate / bolna žival zaostaja za čredo; zaostajati za skupino 2. ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostajati v rasti, teži; duševno, razvojno zaostajati 3. biti po vrednosti, kakovosti za čim: prevod ne zaostaja za izvirnikom / publ. po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami imajo jih manj kot v sosednjih državah 4. ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostajati z izpolnitvijo pogodbe; zaostajati z delom, s plačilom za pol leta ● publ. razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati se upočasnjevati, se zmanjševati; ura zaostaja kaže manj, kot je v resnici; star. časopisi so zaostajali z novicami niso bili na tekočem zaostajajóč -a -e: zaostajajoča vozila ♪
  16.      zaostáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostati za določeno razdaljo za kom: pohiti, da ne boš zaostal; zaostati pol kilometra / nekateri ptiči so zaostali za jato 2. ostati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostati v rasti; duševno zaostati / zaostati v kulturi, razvoju 3. ne narediti česa ob dogovorjenem času ali narediti kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostati z obnovo gradu; zaostati s plačilom / zaostati z obrokom posojila 4. ne izdelati: zaostal je v petem razredu; večkrat je že zaostal / zaostati iz matematike biti ocenjen negativno ● ta ura večkrat zaostane začne kazati manj, kot je v resnici zaostàl -ála -o: v rasti zaostal otrok; prim. zaostali ♪
  17.      zapahníti  in zapáhniti -em, tudi zapáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) 1. dati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahnil je in zaklenil ter odšel; z notranje strani zapahniti; zapah se sam zapahne / zapahniti okno, vrata // s takim dejanjem narediti, da notranjost česa ni dostopna: zapahniti omaro, sobo // star. zamašiti, zadelati: zapahniti špranje, vrzeli; odvodni jaški so se zapahnili 2. star. z močnim sunkom vreči: segel je po sulici, da bi jo zapahnil v nasprotnika / zapahniti se v boj 3. nar. povzročiti pri kom občutek sitosti, da česa ne more, ne želi več uživati: ne jej potice, ker te bo zapahnila; brezoseb. zapahnilo se mu je ● star. nenadoma se obema beseda zapahne oba umolkneta zapahníti se in zapáhniti se, tudi zapáhniti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahnila se je v sobo in zaspala zapáhnjen -a -o: tesno zapahnjene naoknice; zapahnjena okna, vrata ∙ publ. vrata osrednjega gledališča so bila zanj zapahnjena niso ga sprejeli na delo v njem ♪
  18.      zapahováti  -újem nedov. (á ȗ) dajati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahoval je in zapahoval, pa ni mogel zapahniti; zapahovati vrata, okna // s takim dejanjem delati, da notranjost česa ni dostopna: zapahovati sobo zapahováti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahovala se je v sobo, da bi imela mir ● star. plesalcem so se pljuča zapahovala težko so dihali, postajali so zasopli ♪
  19.      zapážiti  -im dov. (á ȃ) 1. z namestitvijo, pritrditvijo česa zadelati odprtine v čem: zapažiti čebelnjak, hlev; zapažiti z listjem, s slamo / zapažiti strop z lesom opažiti 2. redko dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre; zamašiti: zapažiti špranje s papirjem / z deskami zapažiti razbita okna zadelati zapážen -a -o: s slamo zapažen svinjak ♪
  20.      zapečátiti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko; zapečatiti stanovanje; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta 2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov 3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil ● žarg., šol. profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli zapečáten -a -o: zapečaten paket; če ne dobimo pomoči, smo zapečateni ♪
  21.      zapénjati  -am nedov. (ẹ̑) dajati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapenjati gumbe, zaponke // delati, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapenjati plašč; zapenjati si bluzo // pripenjati: zapenjati vagone; zapenjati si smučke zapénjati se 1. imeti kje zlasti gumbe za zapenjanje: obleka se zapenja zadaj / krilo se zapenja z zadrgo ima za zapenjanje zadrgo 2. prihajati z delom na razmeroma oster, koničast predmet: obleka se ji je zapenjala ob trnje / vozovi so se zapenjali drug v drugega ♪
  22.      zapentljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. zavezati v pentljo: zapentljati trak, vezalke / ekspr. poskušal je razvozlati vrv, ki jo je prej zapentljal zavozlal 2. ekspr. zaplesti, zamotati: zapentljati štreno / zapentljati problem; česar se loti, vse zapentlja zapentljáti se slabš. 1. začeti se družiti, sodelovati z moralno negativno osebo: zapentljal se je s čudnimi ljudmi 2. priti v ljubezenski odnos s kom: zapentljal se je s sodelavko zapentlján -a -o: lepo zapentljani trakovi ♪
  23.      zapéti  -pnèm dov., zapél; nam. zapét in zapèt (ẹ́ ȅ) 1. dati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapeti gumb, zaponko / zapeti zadrgo // narediti, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapeti jermen, pas; zapeti plašč; zapeti si čevlje, suknjič / zapela je otroka in ga zavila v plet; vstal je in se zapel // pripeti: zapeti psa na jermen; zapeti se na vrtiljaku 2. prijeti kaj s kakim predmetom tako, da ostri del prodre vanj: zapeti plavajoč predmet s kavljem; zapel je trščico s šivanko in jo izvlekel ◊ rib. zapeti ribo povzročiti, da se ji trnek zatakne v ustih; voj. zapeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška ne more sprožiti zapéti se priti z delom na razmeroma oster, koničast predmet: srajca se mu je zapela za vejo / zapel se je ob živo mejo in padel ● ekspr. zakaj ste se vsi tako zapeli postali nedostopni, nepriljudni zapét -a -o 1. deležnik od zapeti: zapet gumb; zapet ovratnik, plašč; do vratu zapeta bluza 2. ekspr. nedostopen, nepriljuden: zapet človek; biti preveč, zelo zapet / sedeli so zapetih obrazov nesproščeni; brezizrazni; hladno, zapeto vedenje; prisl.: zapeto se držati; zapeto gledati, odgovarjati ♪
  24.      zapikováti  -újem nedov. (á ȗ) s sunkom, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapikovati iglo v tkanino / ekspr. zapikovati prste v kruh // s sunkom, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zapikovati mandeljne v torto ● ekspr. zapikovati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledovati koga zapikováti se 1. s koničastim delom prodirati v kaj in tam ostajati: puščice so se zapikovale v tarčo 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledovati, proučevati: zapikovali so se v vsako njegovo izjavo / rad se zapikuje v ljudi / kaj se zapikuješ v njegove stvari vsiljivo vmešavaš ∙ ekspr. zapikoval se je v dekleta jih vsiljivo ogovarjal ♪
  25.      zapiráč  -a m (á) 1. priprava za zapiranje česa; zapiralo: okenski zapirač; zapirač pri ročni torbici / zapirač vode; zapirač za plin 2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: deli zapirača; kovinski zvok zapirača ♪

   6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA