Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ESA (6.751-6.775)


  1.      zamejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določevati, označevati mejo česa: zamejevati njivo, travnik; zamejevati z mejniki / zamejevati področje delovanja 2. knjiž. določati razsežnost česa: gore zamejujejo kotlino / pravila vedenja zamejujejo človekovo svobodo ♪
  2.      zamejíti  -ím dov., zaméjil (ȋ í) določiti, označiti mejo česa: zamejiti parcelo; zamejiti z ograjo / zamejiti področje raziskave / časovno zamejiti pojav zamejèn -êna -o: predmet proučevanja je jasno zamejen; časovno zamejeno dogajanje v drami ♪
  3.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  4.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  5.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  6.      zamêsti  -mêdem tudi zamésti -médem dov., zamêdel in zamédel zamêdla tudi zamédel zamédla, stil. zamèl zamêla tudi zaméla (é; ẹ́) nar. zmesti, zmešati: s svojimi pripombami ga je čisto zamedel / misli so se mu zamedle zamêsti se, tudi zamésti se zaplesti se: jelen se je z rogovi zamedel v veje ♪
  7.      zamêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., zamêtel in zamétel zamêtla tudi zamêdel in zamédel zamêdla, stil. zamèl zamêla (é) 1. brezoseb. s snegom, padlim v veliki količini a) zakriti, prekriti: avtomobil je zametlo; zametlo je vse ceste in križišča; če ne gremo naprej, nas bo zametlo / hišo je zametlo do strehe / snega je zametlo do oken nametlo / v osebni rabi sneg je zametel vse poti b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: zametlo je vse dohode / v gorah jih je zametlo, da so odrezani od sveta / v osebni rabi sneg je zametel prehod, progo 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam zabrisati: burja je zametla njihove sledi v snegu; veter je zametel stopinje v pesku ● ekspr. zločinec je zametel vse sledove zabrisal zametèn tudi zamedèn -êna -o: zameteni avtomobili; bila sta zametena v koči; do oken zametene hiše ♪
  8.      zamešetáriti  -im dov. (á ȃ) raba peša s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti: zamešetariti posestvo; pren. zamešetariti svobodo in pravice naroda ♪
  9.      zameštráti  -ám [meš in mǝš] dov. (á ȃ) ekspr. 1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse je zameštral / zameštrali so vse datume; v glavi se mu je vse zameštralo 2. zaplesti, zavozlati: zameštrati vrvi; trakovi so se zameštrali zameštrán -a -o: zameštran klobčič; zameštran položaj ♪
  10.      zamétati 1 -am nedov. (ẹ̑) nav. 3. os. 1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zameta avtomobile / naletavalo je in sneg je polagoma zametal pokrajino 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zameta stopinje v snegu / veter zameta poti s snegom zakriva, prekriva ♪
  11.      zametáti  -méčem dov., zamêči zamečíte; zamêtal (á ẹ́) z metanjem česa navadno drobnega zakriti, zadelati: zametati luknje na cestišču s peskom // z metanjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: vrata so zametali z deskami zametán -a -o: vhod je zametan s snegom ♪
  12.      zametávati 1 -am nedov. (ȃ) nav. 3. os. 1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zametava poti 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zametava sledove v snegu ♪
  13.      zamétek  -tka m (ẹ̑) 1. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati: ta knjižnica je zametek poznejše znanstvene knjižnice; risba je prvi zametek slike; srednjeveški zametki velikih mest / zametke čutil najdemo že pri najnižjih organizmih; zametki pleše se že kažejo // ekspr. nedokončna, nepopolna oblika česa: te zgodbe so še neizdelane, samo zametki 2. prvi pojav tega, kar se začenja razvijati, se pojavljati: zametki romantike v 18. stoletju 3. knjiž. zasnova: zametek cveta, lista; zametek organa, organizma ♪
  14.      zamígati  -am dov. (ȋ) z delom telesa narediti nekaj gibov sem in tja: zamigati z glavo; zamigati s prsti na nogah ♪
  15.      zamísel  -sli [ǝu̯] ž (ȋ) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel; dobra, izvirna zamisel; ima velike zamisli; utopične zamisli; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave; uresničiti zamisel; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli // navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel 2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli; nevarna politična zamisel; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt ♪
  16.      zamísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče ∙ knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se zamíšljen -a -o 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti ♪
  17.      zamíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati: zamišljati si povezave med pojavi; zamišljati si nove odrske prizore / nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo 2. v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini / vse si je zamišljal drugače ● ekspr. kaj si zamišljate pod to besedo kaj vam ta beseda pomeni; ekspr. ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika bil je zelo zanimiv sogovornik zamíšljati se biti intenzivno dejaven v zavesti: med potjo se ne zamišljaj, ampak raje opazuj; redko se je zamišljal // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamišljati se v mladost; zamišljati se nad problemi sodobnega sveta ♪
  18.      zamolčáti  -ím [u̯č] dov., zamólči; zamólčal (á í) 1. namenoma ne povedati česa: zamolčati komu kaj; zamolčati pomembna dejstva, okoliščine; ni lagal, samo zamolčal je nekatere stvari / ekspr. časopisi so ta dogodek zamolčali (namenoma) niso pisali o njem ∙ ekspr. avtor dela je zamolčal odkritja tujih strokovnjakov jih ni omenil, upošteval 2. knjiž. prenehati govoriti, navadno za krajši čas; obmolkniti: nenadoma so vsi zamolčali zamolčán -a -o: zamolčani dogodki; zamolčana dejstva ♪
  19.      zamoríti  -ím dov., zamóril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi zamorjèn -êna -o 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati ♪
  20.      zamotíti  in zamótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da kdo ne opazi česa, ne misli na kaj določenega: zamotiti bolnika; zamotiti otroka z ropotuljico; tako se je zamotil z delom, da je na vse pozabil; malo ga zamoti, da ne bo jokal / poslušanje glasbe ga je zamotilo in sprostilo 2. knjiž. zadržati, zamuditi: kaj ga je zamotilo, da ga tako dolgo ni; pogovor nas je zamotil čez polnoč; zamotil nas je s celo vrsto vprašanj 3. zastar. zmotiti: zamotil ga je pri premišljevanju / nič ni moglo zamotiti njegovega veselja ♪
  21.      zamŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. prekriti se z ledom: studenec zamrzne; gorska jezera pozimi zamrznejo / šipe so ponoči zamrznile / redko zemlja je globoko zamrznila postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej / preh., ekspr. hud mraz je zamrznil jezera in reke 2. sprijeti se z zmrznjeno podlago: kapa je zamrznila v snegu; palica je v ledu zamrznila 3. ekspr. postati negiben, tog: njeno telo je kar zamrznilo od strahu 4. preh. narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzniti meso, sadje; zamrzniti živila / zamrzniti ponesrečenčevo roko ♦ agr. globoko zamrzniti; biol. zamrzniti spermo 5. ekon. zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv: denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil; hranilne vloge so zamrznile 6. preh., ekon. uradno odrediti ustalitev na določeni višini: zamrzniti cene, stanarino 7. preh., publ. narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzniti postopek; zamrzniti plačevanje; zamrzniti nadaljnje zaposlovanje / zamrzniti odnose med državama ● ekspr. jezik mu je zamrznil ničesar ni mogel, znal reči, povedati zamŕznjen -a -o: zamrznjene cene; zamrznjena reka; (globoko) zamrznjena živila; prim. zamrzel ♪
  22.      zamŕznjenje  -a s (ȓ) glagolnik od zamrzniti: zamrznjenje potoka, ribnika / zamrznjenje mesa, zelenjave / začasno zamrznjenje plač / zamrznjenje odnosov med državama ♪
  23.      zamrzoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zamrzovanje: zamrzovalni postopek / zamrzovalna omara, skrinja omari, skrinji podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ♦ agr. zamrzovalni predor prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa ♪
  24.      zamúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo; opravičljiva zamuda; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati / obravnavati šolske zamude izostanke 2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno; sestanek se je začel z zamudo; izpolniti obljubo z majhno zamudo ♪
  25.      zamudíti  -ím dov., zamúdil (ȋ í) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa: zamuditi pouk, službo / zamuditi pet minut, pol ure // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa: zamuditi prvo dejanje igre; zamuditi pozdravni govor // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje: zamuditi avtobus, vlak / pog. cenejše blago si že zamudila ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano ∙ ekspr. zamuditi zadnji vlak ne izkoristiti zadnje priložnosti 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno: hitela je, da ne bi zamudila; čas je, da greš, sicer boš zamudil; zamuditi h kosilu; precej, veliko zamuditi 3. nepreh. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad je letos zamudila 4. ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi s plačilom davka, prispevka / zamuditi rok ♦ šport. zamuditi start 5. ekspr. ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času: spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil / nič nisi zamudil, ko te ni bilo nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo // ne izrabiti, ne izkoristiti: zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše / zamuditi priložnost, trenutek 6. ekspr. povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas: naloga ga zamudi kaki dve uri; popravilo me je dolgo, veliko zamudilo zamudíti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos se je setev zamudila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se na poti; žena se je zamudila pri šivilji; v trgovini smo se zamudili / zdravnik se je pri bolniku precej zamudil // ostati, zadržati se kje: tam se bova zamudila kako uro; na sprejemu se je zamudil do polnoči 3. v zvezi s s, z porabiti za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se z malenkostmi; zamuditi se z oblačenjem otrok / z iskanjem podatkov se je zamudil več let; uslužbenka se je s stranko zamudila pol ure zamujèn -êna -o: nadomestiti zamujen čas; zamujeni dnevi; lepa priložnost je bila zamujena; s tem še ni bilo vse zamujeno ∙ minuta zamujena ne vrne se nobena zamujeno se ne da nadomestiti; sam.: nadomestiti, popraviti zamujeno; prav nič še ni zamujeno ♪

   6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA