Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ESA (6.651-6.675)


  1.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  2.      zagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagon: zagonska energija, sila / zagonski motor; zagonsko kolo ● publ. zagonski stroški stroški do začetka normalnega delovanja česa ◊ fiz. zagonski navor navor ob pogonu stroja ♪
  3.      zagósti  -gódem dov., nam. zagóst in zagòst (ọ́) 1. star. zaigrati, zlasti na godalo: godci so zagodli, svati zaplesali; zagodel je veselo pesem / zagosti na gosli 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ob naročilu je jezno zagodel / umakni se, je nestrpno zagodel 3. oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: maček je zadovoljno zagodel / ekspr. kako je tu prijetno, je zaspano zagodel 4. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: grdo stvar mu je zagodel; pošteno so jim zagodli / pog. zagosti jo komu povzročiti nevšečnost, neprijetnost ♪
  4.      zagotovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zagotoviti: zagotovitev ugodnejših pogojev za življenje / zagotovitev surovin za industrijo / kljub obljubam in zagotovitvam niso storili ničesar ♪
  5.      zagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati ♦ jur. zagovarjati obdolženca, obtoženca 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače; zagovarjati strup č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest ♪
  6.      zagovórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika; izbrati si zagovornika; pogovor zagovornika z obdolžencem 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej; zagovornik človekovih pravic in svoboščin; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač ♪
  7.      zagózda  -e ž (ọ̑) 1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado; cepiti z zagozdo; čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo 2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor 3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha; zagozda sira 4. redko mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde; obtičati v zagozdi ♪
  8.      zagozdíti  -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ȋ í; ọ̄) 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo // dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata zagozdíti se, in zagózditi se 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov // zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska ♪
  9.      zagrábek  -bka m (ȃ) 1. z rodilnikom količina česa, ki se naenkrat zagrabi: zagrabek moke, peska / zagrabek sena z vilami 2. nar. pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino; zgrabek: znašati zagrabke na kupe / seno v zagrabkih / delati zagrabke 3. redko močen, sunkovit prijem: zagrabek za vrat; zagrabek s šapo ♪
  10.      zagrabíti  in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
  11.      zagradíti  -ím dov., zagrádil (ȋ í) z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagraditi lovišče, rov; zagraditi most z vozovi; zagraditi vhod v stavbo; zagraditi s kamni, z žico / lava je reko zagradila in nastalo je jezero / otroci so zagradili ribe v kotanjo // v zvezi zagraditi pot onemogočiti komu prehod: razširil je roke in ji zagradil pot; zagraditi sovražniku pot proti jugu; pren., ekspr. zagraditi komu pot do uspeha zagradíti se knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: pesnik se je zagradil od ostalega sveta; zagraditi se pred življenjsko resničnostjo zagrajèn -êna -o: z desko zagrajen del vrta; pot nazaj mu je zagrajena ♪
  12.      zagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z nameščanjem česa omejevati kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagrajevati vhode / zagrajevati vrata z omarami / redko zagrajevati travnike ograjevati // v zvezi zagrajevati pot onemogočati komu prehod: zagrajeval je sosedom pot čez travnik; pren., ekspr. nihče mu ni zagrajeval poti do uspeha zagrajeváti se knjiž. delati se nedostopnega za kaj: zagrajeval se je pred sorodniki ♪
  13.      zagrébati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z grebenjem zakrivati, pokrivati: pes zagreba kost / koplji, jaz bom pa zagrebal / ker je bilo mrličev dosti, so jih samo zagrebali 2. ekspr., s prislovnim določilom dajati, potiskati kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije: zagrebati obraz v blazino / zagrebati roke v lase ♪
  14.      zagrêbsti  -grêbem dov., zagrébel zagrêbla (é) 1. z grebenjem zakriti, pokriti: otrok je igračko zagrebel; z grebljico zagrebsti žareče oglje / truplo so samo zagrebli / zagrebsti krompir v žerjavico; zagrebel se je v seno / star. lani so ga zagrebli pokopali; redko zagrebsti grob zasuti; pren., ekspr. zagrebsti žalostne spomine 2. ekspr., s prislovnim določilom dati, potisniti kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije: zagrebsti glavo, obraz v dlani, roke / zagrebsti (si) prste, roko v lase / zagrebsti nohte v kožo zasaditi zagrêbsti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: ves se je zagrebel v delo, študij zagrebèn -êna -o: biti do pasu zagreben v seno; sedela je z rokami, zagrebenimi v lase ♪
  15.      zagrinjálo  -a s (á) kos tkanine, navadno določene oblike, s katerim se kaj zagrinja, zakriva: odgrnil je zagrinjalo in stopil naprej; ločiti spalni del prostora z zagrinjalom; svileno zagrinjalo / zagrinjalo se je dvignilo in predstava se je začela odrska zavesa; okna brez zagrinjal zaves; pren., ekspr. zagrinjalo prihodnosti // ekspr. kar kaj zagrinja, zakriva: zagrinjalo dežja; sivo zagrinjalo oblakov ♪
  16.      zagrínjati  -am nedov. (í) 1. zakrivati kako stvar z nameščanjem tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrinjati okna z zavesami; zagrinjati se z rjuho / zagrinjati zavese razprostirati, nameščati jih, da kaj zakrivajo // biti nameščen, razprostrt pred kako stvarjo, čez kako stvar in jo zakrivati: zavesa zagrinja oder, vhod; pren., knjiž. zagrinjati komu resnico 2. zakrivati kako stvar z nameščanjem kake snovi po njej, čez njo: zagrinjati fižol v jamicah / zagrinjati jamice / ekspr. zagrinjati grob / valovi zagrinjajo čoln / ekspr. sneg zagrinja pokrajino 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastajanjem delati, povzročati, da postaja kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrinja polja / oblaki zagrinjajo sonce zakrivajo, zastirajo ♪
  17.      zagrísti  -grízem dov. (í) zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil // ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič ● ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega zagrísti se 1. grizoč prodreti v kaj: zagristi se v kos mesa; volk se je zagrizel srnjaku v vrat / klop se zagrize v telo / zobje so se ji zagrizli v spodnjo ustnico 2. ekspr. prodreti v kaj trdega: sveder se zagrize v beton; žaga se je zagrizla v les / motor se je zagrizel v strmino s težavo šel, zapeljal ∙ ekspr. jermeni so se mu zagrizli v ramena močno zajedli 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zagristi se v delo, učenje / spet se je zagrizel v svoje misli 4. nar. sesiriti se: mleko se zagrize zagrízen -a -o 1. deležnik od zagristi: molčal je, zagrizen v svoje misli; ris, zagrizen v jelenov tilnik 2. ekspr. ki je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: zagrizen pristaš stranke; biti zagrizen samec / zagrizen boj; zagrizeno sovraštvo; prisl.: zagrizeno se bojevati za kaj ♪
  18.      zagrízniti  -em dov. (í ȋ) zasaditi zobe v kaj: pes zagrizne v jermen / zagrizne jabolko in se nakremži; zagrizniti v kruh ugrizniti; zagrizniti in odgrizniti / povabil ga je, naj kaj zagrizne prigrizne, poje zagrízniti se grizoč prodreti v kaj; zagristi se: pes se je zagriznil v kos mesa ♪
  19.      zagrohotáti se  -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) raba peša zakrohotati se: ob pogledu na ta smešni prizor se je zagrohotal; zagrohotati se na ves glas / zdaj pa imaš, se je zagrohotal ♪
  20.      zahóden  -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod: a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu / zahodni veter b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška / zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija ● publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki ◊ astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje ♪
  21.      zahotéti se  -hóčem se dov., zahôti se zahotíte se; zahôtel se zahotéla se (ẹ́ ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža nastop volje, želje osebka, da sam uresniči dejanje: a) z nedoločnikom zahotelo se mu je peti, plesati; elipt. zahotelo se mu je ven b) z odvisnim stavkom zahotelo se mu je, da bi šel domov 2. izraža nastop želje, da se kaj dobi: zahotelo se mu je pijače, veselega življenja ● star. zahotel je dokončati delo hotel; star. dobil je, kar si je zahotel si je zaželel ♪
  22.      zahreščáti  -ím dov. (á í) 1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki // dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal; brezoseb. v telefonu je zahreščalo 2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila ♪
  23.      zahruméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo // ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku 2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil ♪
  24.      zahrústati  -am dov. (ú) 1. dati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: skorja sveže pečenega kruha je zahrustala; brezoseb. ugriznil je v presto, da je zahrustalo / zahrustati med zobmi 2. dati hrustanju podobne glasove: zmrzli sneg je zahrustal pod nogami ♪
  25.      zaigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega ♪

   6.526 6.551 6.576 6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA