Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ESA (3.612-3.636)


  1.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot ♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu ♪
  2.      ovóhati  -am dov. (ọ̑) 1. vohajoč se približati na več mestih: pes je pritekel k njemu in ga ovohal; živali sta se ovohali 2. zaznati, ugotoviti z vohom: ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal poduhal / redko ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko zavohal, zaduhal 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo izvohajo // s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega: možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti ● ekspr. čete so včeraj prvič ovohale smodnik se bojevale ovóhan -a -o: ovohane kosti ♪
  3.      ovohávati  -am nedov. (ȃ) 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli // s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali ● ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti ♪
  4.      ovòj  -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povoj ◊ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro ♪
  5.      ovójnica  -e ž (ọ̑) 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico ∙ ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica ● knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj ◊ anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja ♪
  6.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  7.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
  8.      ovréti  ovrèm dov., ovŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zadržati, zavreti: težko je ovreti njegovo jezo; to bo ovrlo razvoj; ovreti tok česa // preprečiti, onemogočiti: ovrli so jim odhod ♪
  9.      ozádje  -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
  10.      ozáriti  -im tudi ozaríti -ím dov., ozáril (ā ȃ; ȋ í) knjiž. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede ♪
  11.      ozavéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel // narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: narodnostno ozavestiti ljudi ozavéščen -a -o: ozaveščena družba, mladina ♪
  12.      ozír  -a m (ȋ) 1. kar vpliva na ravnanje, odločitve: gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali; pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov; pravni, socialni oziri / publ.: storiti kaj iz političnih ozirov razlogov; potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov zaradi bolezni // upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah: motijo ga njegovi oziri; ravnati brez ozirov; iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice; oziri na druge mu tega niso dopuščali / ekspr. ima ozire na vse strani; publ. njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir upoštevali 2. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem oziru ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem oziru ga ne prekaša v ničemer / v nekem oziru imaš prav deloma; to je v vsakem oziru upravičeno popolnoma, čisto 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z ozirom glede na: z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba; z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji ● publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; publ. ta primer je vreden posebnega ozira posebne obravnave ♪
  13.      ozírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji ● knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj oziráje se: hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani; odšel je, ne oziraje se na nevarnost ozirajóč se -a -e: šla je od doma, neprestano ozirajoč se; storil je to, ne ozirajoč se na težave; ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala ♪
  14.      označeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek // tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo // biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha ● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka ♪
  15.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  16.      ožaríti  -ím tudi ožáriti -im dov., ožáril (ȋ í; ā ȃ) 1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ožarili vso okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje ožárjen -a -o in ožarjèn -êna -o: od veselja ožarjen obraz; ožarjene planine; ožarjeno nebo ♪
  17.      ožémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s stiskanjem, vitjem odstranjevati tekočino iz česa: ožemati gobo, perilo / ožemati limono / ožemati ustnice z zobmi ∙ ekspr. zaman si je ožemal možgane, ni se mogel spomniti intenzivno razmišljal 2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku jih ožema // izrabljati, izkoriščati: vse življenje se mu je pustil ožemati ♪
  18.      ožéti  ožmèm tudi ožámem dov., ožmì ožmíte in ožêmi ožemíte; ožél; nam. ožét in ožèt (ẹ́ ȅ, á) 1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa: ožeti gobo, krpo, perilo; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono; kumare je treba rahlo ožeti; pren., ekspr. misel na ločitev mu je ožela oči // knjiž. stisniti: ožela je ustnice in umolknila 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: fant je očeta čisto ožel; turiste v sezoni kar dobro ožmejo / oželi so ga za precejšnjo vsoto 3. ekspr. izčrpati, oslabiti: ujetnike so do kraja oželi // izrabiti, izkoristiti: gospodar je hlapce pošteno ožel ožét -a -o: ožeto perilo ♪
  19.      ožganína  -e ž (í) 1. ožgano mesto na površini česa: na ostankih letala je bilo več ožganin; na stolu je velika ožganina 2. med. poškodba kože, tkiva, nastala zaradi ognja, električnega toka: opekline in ožganine ◊ agr. ožgana povrhnjica prašiča ♪
  20.      ožíg  -a m (ȋ) 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi ♪
  21.      ožílje  -a s, rod. mn. ožílij tudi ožílj (ȋ) žile telesa ali dela telesa: imeti zoženo ožilje / krvno ožilje ♦ anat. arterijsko ožilje // ekspr., s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju; omrežje: električno, železniško ožilje; prometno ožilje naselja ♪
  22.      ožína  -e ž (í) 1. ozek pas kopnega med dvema morjema ali morja med dvema kopnima: prepeljati se skozi ožino / morska, zemeljska ožina / panamska ožina // zoženo mesto na čem: cestna, rečna ožina 2. ozkost: prevelika ožina traku / otresti se ožine v pojmovanju česa; idejna, nazorska ožina / poslovna ožina, širina podjetja ◊ lingv. ožina samoglasnika ♪
  23.      paberkováti  -újem in páberkovati -ujem nedov. (á ȗ; á) iskati, nabirati plodove, sadeže, ki ostanejo na požeti njivi, v obranem nasadu: paberkovati po njivah, vinogradih; paberkovati po trgatvi // ekspr. iskati, nabirati sploh: ob greznici paberkuje golob; otroci so radi paberkovali po smetiščih // ekspr. prihajati do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem: paberkovati na jezikoslovnem polju; zanimivo je bilo paberkovati po teh zapisih ♪
  24.      pacáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. riti, mešati z rokami, nogami: otroci pacajo po blatu 2. ekspr. delati kaj umazano; mazati: ne pacaj klopi 3. ekspr. grdo, malomarno pisati, risati: piši lepo, ne pacaj 4. ekspr. počasi delati: to pacajo že tri leta // nestrokovno delati: oče v kleti nekaj paca ● pog., ekspr. rada paca peče, pripravlja zlasti pecivo; slabš. spet paca po platnu riše, slika pacáti se ekspr. biti razmočen, lepljiv: ne bodo sadili, ker se zemlja še paca ♪
  25.      packáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati packe: pero packa; packati s črnilom // ekspr. delati kaj umazano; mazati: ne packaj po mizi 2. riti, mešati z rokami, nogami: otroci packajo po blatu 3. ekspr. grdo, malomarno pisati, risati: poglej te zvezke, kako packa 4. ekspr. počasi delati: ta spis packa že več tednov // nestrokovno delati: zmeraj kaj packa ● ekspr. mati v kuhinji nekaj packa kuha, peče; slabš. zdaj packa portret riše, slika ♪

   3.487 3.512 3.537 3.562 3.587 3.612 3.637 3.662 3.687 3.712  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA