Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ESA (3.551-3.575)


  1.      osnóven  -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo ◊ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega ♪
  2.      osónčje  -a s (ọ̑) astr. Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega: raziskovati nastanek osončja // prostor, v katerem so ta telesa: pripravljajo načrte za polete v osončje ♪
  3.      osprédje  -a s (ẹ̑) 1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra; ospredje ustne votline; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje / prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; stopila sta nekoliko v ospredje naprej ♦ vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami // knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem 2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje; problem manjšin spet stopa v ospredje ● publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti ♪
  4.      osramočênost  -i ž (é) lastnost, stanje osramočenega človeka: težko je prenašal svojo osramočenost; mešanica jeze in osramočenosti ∙ prevzela ga je osramočenost pred samim seboj postalo ga je sram ♪
  5.      osrédnji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je, se nahaja v sredi, središču: osrednji del mesta; osrednji prostor v hiši; osrednja lega predmeta / osrednji del kolesa 2. ki deluje, vodi iz središča: osrednji odbor, organ; osrednja vlada; osrednje vodstvo stranke / osrednje gledališče najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev 3. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti: osrednji problemi gospodarske politike; osrednja oseba v romanu; nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije; osrednja tema v razpravi; osrednje vprašanje / publ. posvetiti čemu osrednjo pozornost največjo ◊ anat. osrednji kanal kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino; osrednje živčevje živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu; biblio. osrednji katalog centralni katalog; šol. osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami ♪
  6.      osredotóčati  -am nedov. (ọ́) 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju: težko industrijo osredotočajo na jugu države; vojaške enote so začeli osredotočati ob meji // združevati na enem mestu, usmerjati v središče: vso oblast hoče osredotočati v svojih rokah; osredotočati vodenje delavskega gibanja 2. v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: tedanji čas jih je osredotočal na kulturno področje; pri svojem delu se osredotoča zlasti na reševanje gospodarskih problemov osredotóčati se (miselno) se zbirati: le težko se osredotoča pri delu ♪
  7.      osredotóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povečati količino, množino česa na določenem mestu, območju: poveljstvo je osredotočilo čete v bližini sovražnikovih položajev; ves kapital se je osredotočil v rokah peščice ljudi // združiti na enem mestu, usmeriti v središče: osredotočiti funkcije; njeno življenje se je osredotočilo okoli doma / osredotočiti pozornost, prizadevanje / knjiž. vsi pogledi so se osredotočili v tisto smer obrnili, uprli 2. v zvezi z na usmeriti prizadevanje, aktivnost: razmere so jih osredotočile na gospodarska vprašanja; popolnoma se je osredotočil na nalogo ∙ publ. osredotočiti vse napore v izgradnjo samoupravnih odnosov zelo si prizadevati, se potruditi za osredotóčiti se (miselno) se zbrati: v takem hrupu se ni mogoče osredotočiti osredotóčen -a -o: osredotočena dejavnost; osredotočena oblast; pri tem delu je potrebna osredotočena pozornost ♪
  8.      óst  -í ž (ọ̑) 1. zelo zožen, priostren končni del česa; konica: naperiti ost v koga; odkrhniti, odlomiti ost; kovinska ost; ost kopja, meča, sulice, trnka / knjiž. v daljavi so se bleščale osti gor vrhovi // končni, ožji del česa sploh: v soncu so se svetile osti vojaških čelad ♦ zool. čelna ost koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev 2. ekspr. kar izraža kritičen, negativen odnos: v ženinem odgovoru je začutil ost; idejna ost v članku / kritična, satirična ost // knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: njegova pripoved je bila polna osti; ost pregovora 3. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe: loviti z ostmi; nabadati ribe z ostmi ● ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. kritiki odlomiti ost omiliti jo; zastar. stavbo je načela ost časa je načel čas, zob časa ♪
  9.      ostáli  -a -o prid. (á) 1. ki je ostal: doma ostali otroci / knjiž. po potresu ostali prebivalci preživeli 2. knjiž. drug, preostali: ostali del večera so preživeli v strahu; navesti še ostale predstavnike gibanja; poleg teh naj se pretehtajo še vse ostale možnosti; sam.: hotel se je dvigniti nad ostale; povedal sem, česar sem se spomnil, ostalo sem pa pozabil; v ostalem pa se dolgočasim sicer pa / v osmrtnicah žalujoči ostali pokojnikovi sorodniki; prim. ostati ♪
  10.      ostánek  -nka m (ȃ) 1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del // nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka 2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz // del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave // kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju 3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila // kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi 4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj 5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice ● zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma ◊ arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki ♪
  11.      ostáti  ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen / akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo // ne prenehati a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile / nekaj ljudskih šeg je ostalo c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo 5. z dajalnikom ne prenehati biti a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli / drevesu je ostalo le še nekaj listov b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala 6. ne prenehati biti a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji 7. biti še a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil / brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi b) z nepregibno besedo: ostati pokonci c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme ● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila ◊ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali ♪
  12.      ostréšje  -a s (ẹ̑) 1. nosilno ogrodje strehe: delati, postavljati, tesati ostrešje; prekrivati ostrešje; jekleno, leseno ostrešje; tramovi ostrešja ♦ arhit. ostrešje na čop s trikotno prirezanim koncem slemena pri dvokapni strehi 2. star. streha: hiša z razbitimi okni in razdrapanim ostrešjem; slamnato ostrešje ∙ star. vrnil se je pod domače ostrešje domov 3. redko napušč, pristrešek: vedrili so pod ostrešjem; pod ostrešjem je visela koruza ♪
  13.      ostŕgati  -am tudi ostŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: ostrgati lubje, mah z drevesa; ribe očistimo in jim ostrgamo luske // s strganjem narediti, da na čem česa ni več: ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir s strganjem odstraniti lupino ♦ agr. ostrgati prašiča s strganjem odstraniti ščetine z njega ostŕgati se ekspr. obriti se: ves kosmat je, že ves teden se ni ostrgal ostŕgan -a -o: ostrgan korenček; ostrgano drevo ♪
  14.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪
  15.      ostúda  -e ž (ȗ) knjiž. 1. gnus: zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude 2. kar vzbuja gnus: take ostude ni mogel jesti // ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: ta zlobna ostuda ne bo zmagala 3. v povedno-prislovni rabi izraža gnusnost, zoprnost česa: ostuda je, če tako ravnaš ♪
  16.      osúti  osújem dov., osúl in osùl (ú ȗ) 1. obdati rastline z zemljo: osuti krompir; osuti vrtnice; pren. zima je osula veje z ivjem; drevo se je osulo s cvetjem 2. povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade: veter je osul listje z drevja osúti se 1. v večjih količinah pasti s česa: zaradi slane se je listje osulo // izgubiti cvete, liste, seme: cvet se posuši in osuje; paziti, da se snopi preveč ne osujejo 2. knjiž., ekspr. miniti, preiti: poletje se je osulo skoraj neopazno / ljubezen, sreča, upanje se kmalu osuje; življenje se mu bo osulo ● star. izpuščaj se osuje po koži izpusti osúl in osùl -úla -o: osulo igličevje osút -a -o: krompir je že osut; trta je bila osuta in prazna; osuto seme ♪
  17.      osvájati  -am nedov. (á) 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove // prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen // vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke ● publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast osvajajóč -a -e 1. deležnik od osvajati: prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo; govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce; imeti osvajajočo moč 2. ekspr. zelo privlačen, prikupen: nisem še srečal tako osvajajočega človeka / imeti osvajajoč glas; osvajajoč nasmešek / osvajajoč pogled na mesto ♪
  18.      osvaljkáti  -ám in osváljkati -am dov. (á ȃ; ȃ) redko narediti svaljke iz česa: osvaljkati testo osvaljkáti se, in osváljkati se spraviti se v svaljke: koža se mu je ogulila in osvaljkala osvaljkán in osváljkan -a -o: osvaljkana moka ♪
  19.      osvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino; idejno, politično se osvestiti // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel 2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili; v nočnem hladu se je hitro osvestil osvéščen -a -o: ravnanje osveščenega človeka; idejno, politično osveščena družba; prisl.: osveščeno delovati; osveščeno storiti kaj zavestno ♪
  20.      osvéščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osveščati mladega človeka; kulturno, politično osveščati družbo // knjiž. delati, da kdo kaj spozna, se česa zave: njegov zgled jih je osveščal dolžnosti / osveščati se krivde zavedati se 2. zastar. zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti: utopljenca so zaman osveščali; počasi se je začel osveščati ♪
  21.      osvobájati  -am nedov. (á) 1. navadno z bojem delati, povzročati, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvobajati deželo, državo; partizani osvobajajo zasedena področja / slovenski narod se je začel osvobajati // navadno z bojem povzročati, da postane kdo prost, svoboden: osvobajati talce, ujetnike 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen a) kakega neprijetnega stanja: osvobajati suženjstva, tlake / počasi se je začel osvobajati obveznosti b) česa sploh: osvobajati koga odvisnosti, vpliva; osvobajati se čustev, misli 3. knjiž. delati, povzročati, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: glasba ga osvobaja / svoboda jih je notranje osvobajala in oblikovala ● publ. pri eksploziji atomske bombe se osvobaja zelo velika energija sprošča osvobajajóč -a -e: padli so, osvobajajoč svojo domovino ♪
  22.      osvobodíti  -ím dov., osvobódil (ȋ í) 1. navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvoboditi deželo, državo; partizani so osvobodili mesto / osvoboditi slovenski narod; ljudstvo se je osvobodilo / osvoboditi se izpod tuje oblasti // navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden: osvoboditi talce, ujetnike / gospodar je osvobodil sužnja 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen a) kakega neprijetnega stanja: osvoboditi suženjstva, tlake / osvobodili so ga iz zapora izpustili so ga / osvoboditi koga plačevanja davkov oprostiti; denarna pomoč jo je osvobodila skrbi; publ. osvoboditi koga od odgovornosti oprostiti ga odgovornosti; s težavo se je osvobodil mučne obveznosti b) česa sploh: osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja; pren. osvoboditi filozofijo dogem 3. knjiž. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: branje knjige ga je osvobodilo / glasba ga je notranje osvobodila 4. zastar. rešiti, iztrgati: s težavo so ga osvobodili iz deroče reke; komaj se je osvobodila njegovega prijema ● ekspr. tatovi so ga osvobodili vsega denarja so mu ga vzeli, ukradli; publ. osvoboditi delavski razred narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi osvobojèn -êna -o: človek, osvobojen mitov in dogem; osvobojeni talci; osvobojena dežela ∙ publ. osvobojeno delo delo, pri katerem delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov ♪
  23.      osvojíti  -ím dov., osvójil (ȋ í) 1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet ♦ šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta 2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti 3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil; pevka je osvojila poslušalce; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle; osvojil si je njeno srce // vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo 4. publ. dobiti, doseči: osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto; osvojiti naslov državnega prvaka 5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede; pes osvoji vajo; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev 6. publ. sprejeti: kongres je osvojil poročilo o delu; osvojiti predlog; osvojiti si načelo narodne samoodločbe ● zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču; publ. osvojil si je veliko znanje pridobil osvojèn -êna -o: osvojeni pokali; osvojen je nov vrh tega pogorja; njegova zamisel je bila osvojena; osvojeno mesto ♪
  24.      ošíliti  -im dov. (í ȋ) narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov; ošiliti svinčnik ošíliti se ekspr. postati ožji, koničast: zaradi bolezni se ji je brada ošilila; nos se mu je še bolj ošilil ošíljen -a -o: ima droben, nekoliko ošiljen obraz; ošiljen svinčnik ∙ ekspr. vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena so zelo pozorno poslušali ♪
  25.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪

   3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA