Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ERA (4.378-4.402)


  1.      zastaréti  -ím dov. (ẹ́ í) postati tak, da ni več v skladu a) s splošnim okusom določenega časa: nekateri izdelki hitro zastarijo; kroji oblačil lahko kmalu zastarijo b) s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa: metode zdravljenja včasih hitro zastarijo; še tako sodoben stroj sčasoma zastari c) z razmerami, potrebami, normami določenega časa: njihovi nazori so že zastareli / ta predpis je že zastarel / novice hitro zastarijo / prava umetnina nikdar ne zastari zastarèl in zastarél -éla -o: zastarel stroj; zastarela ustanova ♦ lingv. zastarele besede v preteklosti rabljene besede, ki se v sodobnem knjižnem jeziku praviloma ne uporabljajo več; prisl.: zastarelo razmišljati; sam.: zavračanje zastarelega ♪
  2.      zastarévati  -am nedov. (ẹ́) postajati tak, da ni več v skladu a) s splošnim okusom določenega časa: modne novosti hitro zastarevajo b) s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa: stroji zastarevajo zaradi tehničnega napredka; tehnologija hitro zastareva c) z razmerami, potrebami, normami določenega časa: ideje, nazori zastarevajo / novice hitro zastarevajo zastarevajóč -a -e: zastarevajoče metode ♪
  3.      zasteklíti  -ím dov., zastéklil in zastêklil in zasteklíl (ȋ í) zapreti kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo: zastekliti okno, vrata / zastekliti teraso / zastekliti sliko zastekljèn -êna -o: na eni strani zastekljen hodnik; zastekljena omara ♪
  4.      zastópnik  -a m (ọ̑) 1. kdor koga ali kaj zastopa: prireditve so se udeležili tudi zastopniki društev / študenti izvolijo v svet svojega zastopnika / zastopniki naše države se tekmovanja niso udeležili / zastopnik koristi, pravic koga / zastopnik podjetja je podpisal pogodbo / generalni, trgovinski, zavarovalni zastopnik / zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / zastopniki naprednih idej, nove teorije ♦ jur. pogodbeni, zakoniti zastopnik; zastopnik obtožnice 2. publ. kdor s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže kaj splošnega: on je zastopnik posebne vrste ljudi / ta pesnik je tipičen zastopnik romantike ♪
  5.      zastópstvo  -a s (ọ̑) 1. dejavnost opravljanja pravnih poslov za druge: opustiti, prevzeti zastopstvo; zaslužek od zastopstva / generalno zastopstvo; zastopstvo za šampanjec 2. poslovna enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, ki opravlja pravne posle za drugega: ukiniti, ustanoviti zastopstvo / delati v trgovinskem, zavarovalniškem zastopstvu 3. dejstvo, da se kdo zastopa sploh: spremeniti načela zastopstva / sorazmerno zastopstvo društev v odboru 4. skupina, skupnost, ki zastopa koga: določiti, voliti zastopstvo / star. obrtna zbornica je zastopstvo obrtništva // zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji zastop: mestno, okrajno zastopstvo ♪
  6.      zastrélek  -lka m (ẹ̑) krogla, ki ostane v telesu: z operacijo odstraniti zastrelek ♪
  7.      zasúkati  -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo ● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti zasúkati se 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari ● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden zasúkan -a -o: zasukani brki ∙ star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi ♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla ♪
  8.      zasúkniti  -em dov. (ú ȗ) zasukati: zasukniti nit, vrv / zasukniti ključ, krmilo / zasuknil je konja in odjezdil obrnil / zmaga je zasuknila položaj spremenila, obrnila / zasukniti pogovor na drugo stvar / star. zasukniti se z dekletom zaplesati ● nar. prekmursko zasukniti darilo v papir zaviti; ekspr. zasuknilo se mu je, da to govori postal je zmeden, nerazsoden zasúknjen -a -o: navzgor zasuknjeni brki ♪
  9.      zasvetíti  in zasvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice ∙ ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo // sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja zasvetíti se in zasvétiti se 1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze 2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice // odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu // dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela ● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje ♪
  10.      zaščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] dov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglasiti se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: ptiči so zaščebetali 2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: pridite, pridite, je zaščebetala soseda ♪
  11.      zatápljati  -am nedov. (ā) star. preplavljati, prepajati: jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja ● star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videla zatápljati se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zatapljati se v branje, delo, premišljevanje; zatapljati se v pogovore / zatapljati se v svoje misli / elipt. zatapljati se v zgodovino // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zatapljati se v žalost / dolina se zataplja v mrak ♪
  12.      zatík  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zatakniti: zatik koščice v grlu / zatiki pri tožbi / nerazpoloženje pri govorečem se pokaže v zatikih 2. knjiž. zatič: izvleči zatik ♪
  13.      zatŕdno  in za tŕdno prisl. (ŕ) 1. izraža popolno prepričanost o čem: zatrdno je zdaj malo žensk, ki bi znale presti; te knjige zatrdno še nima; jutri bodo zatrdno prišli; to bi bilo zatrdno zelo nevarno // izraža nepreklicnost česa: zatrdno bo napisala do jutri; boš prišel zvečer? Ne obljubim zatrdno / v medmetni rabi vrnil vam bom z obrestmi, zatrdno 2. izraža, da ni dvoma glede uresničitve, izpolnitve: zatrdno se je odločil zapustiti mesto; zatrdno pričakuje, da se bo sin vrnil // izraža, da ni dvoma glede resničnosti česa: zatrdno je prepričan, da je na cilju; zatrdno verjame, da je popolnoma zdrav ♪
  14.      zavájati  -am nedov. (ā) 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje ♪
  15.      zavést  -i ž (ẹ̑) 1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti 2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest 3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest 4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost // zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva // zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest ● resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam ◊ filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog ♪
  16.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  17.      zavíti  -víjem dov. (í) 1. spremeniti smer svojega a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala b) poteka: cesta, reka večkrat zavije // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu ● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo ∙ zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena ♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati ♪
  18.      závod  -óda tudi -a m (á ọ́; á) 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod ◊ jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku ♪
  19.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  20.      zavréči  -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči zavŕžen -a -o 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi ♪
  21.      zavréti 2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo zavŕt -a -o 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost ♪
  22.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  23.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  24.      zaznáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb 2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave ♪
  25.      zažlobudráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo 2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek ♪

   4.253 4.278 4.303 4.328 4.353 4.378 4.403 4.428 4.453 4.478  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA