Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EP (9.644-9.668)


  1.      razkóšje  -a s (ọ̑) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las ♪
  2.      razkréhniti  -em tudi razkrêhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) nav. ekspr. razklati, preklati: razkrehniti palico; potres je razkrehnil zid; podboj se je razkrehnil / razkrehniti se na dvoje ● ekspr. zver je razkrehnila gobec odprla, razprla; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkrehneš sploh ne razkréhniti se tudi razkrêhniti se poškodovati si sklep v kolku ali kolenu zaradi prevelikega razmika nog: junček, ki se je razkrehnil na ledu, je poginil ♪
  3.      razkričáti  -ím dov. (á í) ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: zagrozila mu je, da bo razkričala njegovo nepoštenost / razkričati koga za goljufa, pijanca razkričáti se izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: ko se je razkričala, ji je odleglo; razkričati se na koga, nad kom razkričáti si s kričanjem utruditi, pokvariti: če si grlo razkričiš, ne bo nič boljše razkričán -a -o: razkričan ženskar; razkričana gostilna, knjiga ♪
  4.      razkrínkati  -am dov. (ȋ) sneti krinko: razkrinkati pustno šemo; maškare so se razkrinkale // ekspr. narediti, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: na sestanku so ga razkrinkali; z govorjenjem se je sam razkrinkal / razkrinkati imperialistično politiko / članek je razkrinkal nepoštenost nekaterih sodelavcev razkril; razkrinkati zaroto odkriti; policija je končno razkrinkala nevarnega zločinca našla, odkrila razkrínkan -a -o: razkrinkan goljuf; razkrinkani sovražni načrti ♪
  5.      razkríti  -kríjem dov., razkrìl tudi razkríl (í ȋ) 1. odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkriti gredo / razkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; razkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; med spanjem se je razkril // s strehe odstraniti kritino: vihar je razkril streho 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: megla se je izgubila in razkrila hiše / smeh ji je razkril bele zobe 3. narediti znano kaj prikritega, skrivnega: razkril je njeno nepoštenost; razkriti tatvino / storilca še niso razkrili našli, odkrili // narediti znano sploh: mikroskop je razkril zgradbo živčnega vlakna / v svojem delu je razkril znamenitosti tega kraja / razkriti resnico 4. narediti, da kaj izve kdo drug: razkrila mu je svoje misli, načrte; razkriti komu skrivnost; razkril ji je svojo ljubezen izpovedal; razkriti komu svoje želje povedati ∙ ekspr. razkriti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; ekspr. nikomur se ni razkrila izpovedala svojih čustev, misli razkríti se ekspr. postati viden, pokazati se: zjasnilo se je in razkrila se nam je vsa lepota pokrajine razkrít -a -o: razkrita skrivnost; streha je že razkrita ♪
  6.      razkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkrivati grede / pokrivati in razkrivati otroka; med spanjem se razkriva // s strehe odstranjevati kritino: razkrivati streho 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: prekratko krilo ji razkriva noge 3. delati znano kaj prikritega, skrivnega: razkrivati prave cilje vojne; razkrivati nepoštenost ljudi // delati znano sploh: razkrivati učencem lepote domače poezije 4. delati, da kaj izve kdo drug: razkrivati komu svoje misli, načrte; razkrivati skrivnosti 5. biti zunanji izraz, znamenje česa: pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine razkrívati se 1. redko odkrivati se: ljudje so vstopali in se razkrivali 2. ekspr. postajati viden, kazati se: pred izletniki so se začeli razkrivati vrhovi gor ♪
  7.      razkrójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razkroj: razkrojni proces / razkrojni produkti / preprečiti sovražnikovo razkrojno delo ♦ kem. razkrojna destilacija lesa suha destilacija lesa ♪
  8.      razkúštrati  -am dov. (ȗ) ekspr. narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase; razmršiti: razkuštrati lase razkúštran -a -o: razkuštrani lasje; razkuštrana brada ♪
  9.      razlága  -e ž (ȃ) 1. kar kaj razlaga, tolmači: razumeti, zapomniti si razlago; kratka, natančna, preprosta razlaga; vsebinska razlaga; razlaga pojma / iskati, najti razlago za neuspeh / razlaga literarnega besedila; pravilna razlaga predpisa ♦ jur. ekstenzivna razlaga zakona ki daje zakonu širšo vsebino; gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike; lingv. pomenska, sinonimna razlaga v slovarju; posredna ali sklicevalna razlaga ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede; razvezovalna razlaga razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo 2. glagolnik od razlagati 3-6: s tem je končal razlago vprašanj / po izpraševanju je učitelj začel z razlago / razlaga učne snovi / metoda razlage ♪
  10.      razlastítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razlastiti: razlastitev veleposestnikov / razlastitev zemljišč za gradnjo stanovanjskega naselja / revolucionarna razlastitev vladajočega razreda ♪
  11.      razlastíti  -ím dov., razlástil (ȋ í) uradno odvzeti lastninsko pravico v korist družbe: razlastiti veleposestnike / razlastiti gozdove // odvzeti lastništvo, položaj, določene pravice enemu družbenemu sloju v korist drugega: razlastiti vladajoči razred razlaščèn -êna -o: razlaščena buržoazija; razlaščena zemljišča ♪
  12.      razláščanje  -a s (á) glagolnik od razlaščati: razlaščanje veleposestnikov / razlaščanje zemljišč ♪
  13.      razlaščevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razlaščevati: razlaščevanje veleposestnikov / razlaščevanje zemlje ♪
  14.      razlaščeváti  -újem nedov. (á ȗ) uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščevati veleposestnike / razlaščevati zemljišča ♪
  15.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  16.      razlív  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer se potok ali reka razliva čez bregove: tam se razliv zoži / razliv reke 2. glagolnik od razliti: preprečiti razliv tekočine ♪
  17.      razlívati  -am nedov., tudi razlivájte; tudi razlivála (í) 1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival 2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov razlívati se 1. tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini: nekoč se je tu razlivala lava; potok se razliva čez bregove / voda je kipela in se razlivala čez rob posode 2. ekspr. množično se premikati z enega mesta na več mest: množica je bežala in se razlivala po ulicah 3. ekspr. biti opazen, viden: preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir 4. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu razlivajóč -a -e: držal je žlico, razlivajoč juho po obleki; svetloba, razlivajoča se po pokrajini ♪
  18.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  19.      rázlog  -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš ♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi ♪
  20.      razlomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) z lomljenjem razdeliti na več delov: razlomiti kruh, prepečenec; razlomiti palico / vihar je razlomil staro hruško; žarki so se razlomili v čudovite barve razlomíti se knjiž., ekspr. izgubiti trdnost, moč: njegova upornost se je razlomila / ves se je razlomil razlómljen -a -o: razlomljena palica ♪
  21.      razložíti  -ím dov., razlóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda ♪
  22.      razmálhati se  -am se [u̯h] dov. (ȃ) ekspr. razvleči se, raztegniti se: suknjič se je ves razmalhal razmálhan -a -o: razmalhan žep ♪
  23.      razmázati  -mážem dov., razmázala in razmazála (á ȃ) narediti, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini: razmazati marmelado, maslo; razmazati nadev po testu / brisalci so razmazali blato po avtomobilski šipi // narediti, povzročiti, da se kaj razširi, razleze po površini: dež je razmazal barve na sliki; črnilo se je razmazalo / solze so ji razmazale ličilo razmázan -a -o: dobro razmazano lepilo ♪
  24.      razmazováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini: razmazovati lepilo po papirju ♪
  25.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪

   9.519 9.544 9.569 9.594 9.619 9.644 9.669 9.694 9.719 9.744  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA