Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EP (4.494-4.518)


  1.      izrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem odstranjevati iz česa: izrezovati nagnite dele sadja // z rezanjem izločati manjše enote iz česa: izrezovati slike iz revij 2. z rezanjem delati, oblikovati: otroci izrezujejo figure iz lepenke ♪
  2.      izríti  -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ) 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti ♪
  3.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim ♪
  4.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  5.      izrojévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva 2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval ♪
  6.      izruváti  -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok ● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo ♪
  7.      izsánjati  -am dov. (á) knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: izsanjati srečo; izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote so si jih zamislili / z notranjim predmetom izsanjati sanje o sreči izsánjati se prenehati sanjati se: sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo izsánjan -a -o: izsanjan svet; izsanjana dežela; izsanjana podoba življenja ♪
  8.      izséka  -e ž (ẹ̑) star. poseka: izseke so se lepo zarasle ♪
  9.      izskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka 2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete lege; izskočilo mu je vretence; roka je izskočila v ramenu se je izpahnila ∙ ekspr. oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal zelo začudeno je pogledal ♪
  10.      izslédek  -dka m (ẹ̑) kar predstavlja posledico raziskovanja, raziskovalnega dela: objaviti izsledke svojega dela; razprava prinaša pomembne izsledke; znanstveni izsledki; izsledki tehničnih ved; najnovejši izsledki s področja atomske fizike / izsledek preiskave / priti do neprijetnih izsledkov dognanj ♪
  11.      izstradálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za izstradanje: izstradalni ukrepi / groziti z izstradalno politiko ♪
  12.      izstrelíti  -ím dov., izstréli in izstrêli; izstrélil (ȋ í) 1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreliti kroglo iz puške; izstreliti naboj v zrak; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico // s streljanjem izprazniti: izstreliti puško / ekspr. izstreliti cel magazin 2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti: z minami so izstrelili odprtino v zidovju 3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju: izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog. v vesolje so izstrelili prvega astronavta 4. ekspr. hitro, nepričakovano reči, povedati: te besede je kar izstrelil izstreljèn -êna -o: izstreljeni naboji; izstreljena granata ♪
  13.      izstrúžiti  -im dov. (ú) s struženjem narediti, izoblikovati: izstružiti kroglo, obroč; izstružiti valj iz stožca / ledeniki so izstružili doline izstrúžen -a -o: čep, izstružen iz polivinila; izstružena površina; izstruženo znamenje ♪
  14.      izščegetáti  -ám tudi -éčem [čǝg in čeg] dov. (á ȃ, ẹ́) 1. s ščegetanjem spraviti v določeno stanje: vse je izščegetal do budnosti 2. z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa; izbezati: otroci so izščegetali murenčka iz luknjice ♪
  15.      izšíbati  -am dov. (ȋ) 1. pretepsti s šibo: izšibati tatove 2. knjiž. s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izšibati trmo ♪
  16.      iztêči  -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi iztêči se tudi stêči se 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je ◊ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči ♪
  17.      iztégati  -am in stégati -am nedov. (ẹ̄) iztegovati: iztegati noge, roke / oreh iztega veje čez cesto / iztegali so vratove, da bi bolje videli ∙ nizko vsi samo iztegajo jezike nenaklonjeno govorijo, opravljajo; ekspr. potepuh je in ne zna drugega kot iztegati roko beračiti ♪
  18.      iztegováti  -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice // s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje // s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala ● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje iztegujóč in stegujóč -a -e: iztegujoč roke, mu je tekel naproti ♪
  19.      iztékati  -am tudi stékati -am nedov. (ẹ̑) tekoč prihajati iz česa: tekočina, vino izteka / iz rane mu izteka kri / zrak izteka iz ventilatorja iztékati se tudi stékati se 1. približevati se koncu trajanja: dopust se izteka; rok za prijavo se izteka / ekspr. čutil je, da se mu življenje izteka / knjiž. pred gledalci se iztekajo posamezne usode ljudi zaključujejo 2. izlivati se: reka se izteka v morje // s prislovnim določilom prehajati v kaj drugega: predmestne ceste se iztekajo v polje; ulica se izteka na glavni trg / rokav se plosko izteka v žep 3. navadno v zvezi z ura približevati se koncu teka, tečenja, ker kmalu ne bo več energije od navitja: ura se izteka, treba jo bo naviti ∙ vznes. njegove ure se iztekajo kmalu bo umrl iztekajóč tudi stekajóč -a -e: iztekajoča voda; iztekajoče se leto; prim. stekati ♪
  20.      iztekniti  gl. iztakniti ♪
  21.      iztíriti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru: diverzanti so iztirili vlak; sunek je iztiril tri vagone; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile; pren. ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti 2. ekspr. povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: vojna je marsikoga iztirila; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh. fant je čisto iztiril iztírjen -a -o: iztirjen vlak; iztirjena mladina; biti duševno iztirjen ♪
  22.      iztŕcati  -am dov. (r̄ ȓ) s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe ♪
  23.      iztrébek  -bka m (ẹ̑) nav. mn. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: pregledati bolnikove iztrebke; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki ♪
  24.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  25.      iztrébljati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: iztrebljati gozd; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato trebiti 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebljati kite; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr. kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo iztrébljati se izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo: normalno, redno se iztrebljati; kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu ♪

   4.369 4.394 4.419 4.444 4.469 4.494 4.519 4.544 4.569 4.594  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA