Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EP (3.801-3.825)


  1.      gerontokracíja  -e ž (ȋ) soc. skupina starejših, starih ljudi, ki ima posredno ali neposredno velik vpliv na politiko: vloga gerontokracije // politična ureditev z vladavino take skupine ljudi: gerontokracija v Sparti ♪
  2.      gésta  -e ž (ẹ̑) 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja, kretnja: naredil je odločno gesto; gospodovalna, široka, teatralična gesta; prepričeval ga je z živahnimi gestami; sporazumevanje z gestami 2. knjiž. dejanje, ukrep: to je bila plemenita gesta; predsednikov obisk predstavlja prijateljsko gesto; tak postopek imamo za sovražno gesto proti državi; gesta priznanja; ta odločba je humana gesta do delovnega človeka / slabš. to je pri njem le gesta dejanje, preračunano na zunanji učinek ♪
  3.      gestikulácija  -e ž (á) spremljanje govorjenja ali izražanje česa z gibi rok: ima živčno gestikulacijo; igralec je prepričevalen v svoji dikciji in gestikulaciji ♪
  4.      gibálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gibanje: gibalna sposobnost udov; gibalno središče / gibalna energija; gibalna sila gospodarskega razvoja ◊ anat. gibalni živec živec, ki povzroča delovanje mišic; fiz. gibalna količina količina, ki je produkt mase telesa in njegove hitrosti; šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice ♪
  5.      gibálo  -a s (á) 1. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: boj med nasprotji je osnovno gibalo družbenega razvoja; pisatelj prikazuje ljubezen kot poglavitno življenjsko gibalo; v njegovi prozi je lepota močno etično gibalo; notranja gibala drame; gibalo umetnikove tvornosti / dobiček je pomembno gibalo kapitalistične blagovne proizvodnje 2. nav. mn., anat. organ za gibanje (delov) telesa: gibala in dihala / aktivna gibala mišice; pasivna gibala kosti ♪
  6.      gíbčen  -čna -o prid., gíbčnejši (í ȋ) 1. ki se z lahkoto giblje, premika: gibčen telovadec; zadnje čase postaja fant gibčnejši; gibčen kot vrtavka / gibčni prsti; bila je visoke, gibčne postave; gibčno telo ∙ ekspr. bila je nenavadno gibčnega jezika klepetava, gostobesedna // redko razgiban, živahen: gibčni ritem valčka 2. sposoben se prilagajati času, razmeram: bil je gibčnega duha; uporabljati gibčno in pametno taktiko / gibčen repertoar drame / gibčen predpis gíbčno prisl.: gibčno se obrne k njemu; gibčno je skočil s konja ♪
  7.      gibljáj  -a m (ȃ) nav. ekspr. malo zaznaven, rahel gib: videti je bilo vsak gibljaj njenega telesa; z enim samim gibljajem ga je odslovila; najmanjši gibljaj te lahko izda / rahel gibljaj trepalnic; pren. gibljaj umetnikove duše ♪
  8.      gibljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da upogibati, pregibati: posoda z gibljivimi ročaji; gibljiv sklep 2. ki se giblje, premika: gibljiv žerjav; gibljiva polovica lesenih vrat // ki ni vedno enak: gibljive cene; pren. človek gibljivega značaja ♦ ekon. gibljivi del plače del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške; lingv. gibljivi akcent akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi gibljívo prisl.: posamezne kosti so čvrsto ali gibljivo povezane med seboj ♪
  9.      gibljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost gibljivega: gibljivost mišic; gibljivost v sklepih / omogočiti soigralcem v napadu večjo gibljivost / velika gibljivost prebivalstva ♪
  10.      gimnástika  -e ž (á) telesne vaje za razvoj in krepitev organizma, telovadba: gojiti gimnastiko; jutranja gimnastika ♦ šport. korektivna gimnastika za popravljanje napak v drži telesa; ritmična gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti ♪
  11.      gízdati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) star. bahati se, postavljati se, ponašati se: mladi lepotci so se gizdali z rožnatimi kravatami ♪
  12.      gládek  -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkéjši tudi glájši (á; ȃ á) 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov // preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev // drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev ● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben ◊ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta gládko stil. gladkó prisl.: ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu ∙ gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja ♪
  13.      gladína  -e ž (í) 1. površina tekočine, zlasti vode v naravi: jezerska gladina je vzvalovila; mirna vodna gladina; bleščeča gladina morja / knjiž. s trdnjave je lep pogled na morsko gladino na morje; pren. dogodek je močno razburkal mirno gladino njihovega življenja // zgornja meja tekočine, zlasti vode v naravi: čoln so našli tri metre pod gladino; gladina jezera se zviša vsako uro za nekaj centimetrov; gladina podtalne vode ♦ geogr. morska gladina povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine 2. knjiž., redko gladkost: izredna gladina kože ♪
  14.      glágol  -a m (á) lingv. pregibna beseda, ki lahko izraža dogajanje v času, naklonu in načinu: spregati glagol; določiti glagolu osebo, število in čas / dovršni glagol ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja; končno dovršni glagol ki izraža konec dejanja; začetno dovršni glagol ki izraža začetek dejanja; nedovršni glagol ki izraža trajanje ali ponavljanje dejanja; nepravilni glagoli; pomožni glagol s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini; prehodni glagol s predmetom v odvisnem sklonu; direktno prehodni glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ♪
  15.      glás  -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ) 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje / na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno // zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo / o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo // navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi ● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ◊ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku ♪
  16.      glásen  -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid., glasnéjši (á; ȃ á; ǝ̏ ȁ) 1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen; zbudi ga glasno petje; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok // slišen sploh: glasen jok; glasen pozdrav; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca 2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje; težko se je znašel med tako glasnimi gosti; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba; glasna skupina sejmarjev; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen // knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog; glasen zvon; glasna piščalka glasnó in glásno prisl.: glasno brati, govoriti; glasno klicati; še glasneje je začel peti; glasno zaloputniti vrata; elipt. nikar tako glasno ∙ imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepševanja in prikrivanja, odločno ♦ muz. glasno označba za jakost izvajanja forte glásni -a -o sam.: vedno je bil med najbolj glasnimi; stopil je k radiu in zavrtel gumb na glasno ♪
  17.      glasílo  -a s (í) tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije: glasilo delovnega kolektiva izhaja vsak mesec; študentje imajo svoje glasilo; objavljati v republiškem uradnem glasilu; kulturno, politično, strokovno glasilo; urednik društvenega glasila / glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije ♪
  18.      glasíti se  -ím se nedov. (ȋ í) knjiž. 1. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: Pitagorov izrek se glasi: a2 + b2 = c2; moja trditev se glasi; sodba se je glasila: pet let ječe; pismo se je glasilo takole / odgovor se je glasil kratko in ostro / z oslabljenim pomenom: kako se glasi vaš naslov; rezervacija se glasi na vaše ime je 2. s prislovnim določilom biti slišen: od hiše sem se je glasil pridušen, že hripav jok; zamolklo zvonjenje se je glasilo iz daljave; iz sobe se glasi veselo žvenketanje kozarcev / vsepovsod se je glasila pesem glasíti star. razširjati, razglašati: glasiti nove ideje; glasil in poveličeval je njegovo slavo / zastar. glasiti ure biti, udarjati glasèč se -éča -e: zavarovalna polica, glaseča se na očetovo ime ♪
  19.      glasíti se  in glásiti se -im se nedov. (ȋ á) zastar. oglašati se: otrok je zbujen, se že glasi; prepelica se glasi ♪
  20.      glásnost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost glasnega: glasnost pogovora je upadala, začeli so govoriti šepetaje / zaradi glasnosti orkestra pevcev ni bilo slišati 2. jakost slušnega vtisa: glasnost tona; glasnost in barva zvoka; merjenje glasnosti ♪
  21.      gláva  -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu? // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ◊ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice ♪
  22.      glavàn  tudi glaván -ána m (ȁ á; ȃ) ekspr. 1. kdor ima debelo, veliko glavo: tisti glavan ga je pretepel 2. svojeglav, trmast človek: ne bo odnehal, prevelik glavan je ♪
  23.      glávica  tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic ∙ žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna ◊ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni krožec kot del note ♪
  24.      glavíčar  -ja m (ȋ) teh. orodje, s katerim se oblikuje sklepna glava kovice ♪
  25.      glavíčen  tudi glávičen -čna -o prid. (ȋ ȋ; á) nanašajoč se na glavico: glavični nastavek priprave ♦ anat. glavični sklep sklep s sklepno glavico; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol ♪

   3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801 3.826 3.851 3.876 3.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA