Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EP (2.894-2.918)


  1.      cvenketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati kratke, zveneče, kovinske glasove: v žepu so mu cvenketali tolarji // povzročati kratke, zveneče, kovinske glasove: cvenketati s srebrniki / kovanci cvenketajo v nabiralnik cvenketaje padajo ♪
  2.      cvenkljáti  -ám nedov. (á ȃ) cvenketati: po žepih so mu cvenkljali novci / cvenkljati z drobižem ♪
  3.      cvèsti  tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvǝ- in cve-] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete // obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih ● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti ♪
  4.      cvét  -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada ● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij ◊ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic ♪
  5.      cvetéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela // obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti ● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti ♪
  6.      cvetíca  -e ž (í) 1. redko roža, cvetlica: cvetica lepo diši; trgati cvetice; bele cvetice; šopek cvetic 2. agr. vonj vina: muškatova cvetica; vina z izrazito cvetico ◊ vet. večja bela lisa na čelu živali, zlasti konja ♪
  7.      cvétka  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od cvetica ali cvetlica: dišeča, nežna cvetka; jesenska cvetka; pren., ekspr. cvetka poezije ● iron. to ti je (prava) cvetka lahkomiselno, lahkoživo dekle; ekspr. kje si pobral to cvetko neprimerno, nedostojno besedo; ekspr. tam je zrasla ta nežna cvetka to nežno dekle; iron. govor, poln retoričnih cvetk stilnih posebnosti; šalj. cvetke iz dijaškega življenja šaljive, zanimive zgodbe ♪
  8.      cvetličnják  -a m (á) pokrit prostor za gojenje cvetlic: stene cvetličnjaka; temperiran zrak v cvetličnjaku // redko cvetlični vrt: pred hišo si je uredil lep cvetličnjak ♪
  9.      cvétnik  -a m (ẹ̑) 1. knjiž., redko antologija, izbor: cvetnik slovenskega pesništva 2. zastar. cvetlični vrt: nad skalovjem se širi cvetnik, poln najlepših cvetlic 3. agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom: sadijo cvetnik in bintje ♪
  10.      cvíbak  -a m (ȋ) pog. prepečenec: za pot so se preskrbeli s cvibakom in slanino ♪
  11.      cvíliti  -im nedov., cvilíla tudi cvílila (í) 1. oglašati se z zelo visokim glasom: pes, prašič cvili / ženske so preplašeno vreščale in cvilile // dajati cviljenju podobne glasove: zmrzli sneg cvili pod nogami; vlažna drva cvilijo v peči / kolo cvili; vrata, zavore cvilijo 2. slabš. (polglasno) jokati: otrok je bolan, pa vso noč cvili; nehaj že cviliti! ● ekspr. tepli smo se s fašisti, da je vse cvililo zelo, srdito bojevali cvilèč -éča -e: pes je cvileč zbežal; govoriti s cvilečim glasom; cvileč sopran; prisl.: ženske so se cvileče hihitale ♪
  12.      cvŕček 2 -čka m (ȓ) 1. lov. užitna drobovina divjačine: vzeti ves cvrček iz prsne votline 2. nar. zahodno jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi; cvrtje: napravila ti bom cvrček s slanino ♪
  13.      cvrkútati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kobilice, murni, ptiči cvrkutajo // dajati cvrkutanju podobne glasove: plamenček petrolejke cvrkuta; lesene stopnice so cvrkutale pod vsako stopinjo / ekspr. streli nepretrgoma cvrkutajo 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: ta otrok venomer cvrkuta cvrkutáje: vrata so se cvrkutaje odprla; okrog hiš in hlevov so cvrkutaje švigale lastovice cvrkutajóč -a -e: stopati poleg cvrkutajočega voza ♪
  14.      cvrtína  -e ž (í) nar. jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi; cvrtje: Posadili so ga za mizo in Katica je morala v kuhinjo, da bi napravila očetu cvrtino (M. Kranjec) ♪
  15.      cvŕtje  -a tudi cvrtjè -à s (ŕ; ȅ ȁ) jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi: napravim ti cvrtja / bezgovo cvrtje ♪
  16.      čáčka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. črta, narejena brez pravega namena: otrok dela čačke po papirju; potegniti čačko 2. slabš. nerazločno napisana črka: težko berem njegove čačke; čačke in čičke / podpisal se je z veliko čačko // podpis, ime: turisti mažejo zid s svojimi čačkami 3. knjiž., ekspr., v zvezi čička (in) čačka drobnarija, malenkost: prepirajo se za svoje čičke in čačke ♪
  17.      čád  -a m (ȃ) knjiž. 1. prosojna, rahla meglica: nad kopnečimi snežišči se dviga čad; modrikast čad trepeta v parku; gozdovi so odeti v nežen čad; jutranji čad 2. dim: iz dimnikov se vije čad; črni čad plamenice / kuhinjski čad sopara, sopuh // saje: v predorih se na obleko seseda čad ♪
  18.      čájca  -e ž (ȃ) nar. močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja; kozica: Svete in nedotakljive so bile samo tri ptice: lastovka, štorklja in grlica .. celo čajce so spadale mednje, čeprav ne vem, zakaj (M. Kranjec) ♪
  19.      čákati  -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice ♦ lov. šel je čakat lisico // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj ♪
  20.      čapljáriti  -im nedov. (á ȃ) nar. vzhodno slišno, tleskajoče padati ali teči; čofotati: dež glasno čapljari po lužah na cesti / iz žepa mu gleda steklenica in v njej se čapljari vino pljuska ♪
  21.      čár  -a m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči 2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari 3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede ♪
  22.      čáren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. čaroven, čudodelen: izgovoriti čarni izrek; čarno seme praproti / čarna moč govornikovih besed 2. izredno privlačen, očarljiv: njen čarni smehljaj; čarne oči čárno prisl.: čarno lep večer ♪
  23.      čarôba  -e ž (ó) knjiž., redko 1. čarovništvo: osumili so jo čarobe / verjeti v čarobe čarovnije 2. nenavadna, izredna lepota: čez pokrajino je razlita jutranja čaroba ♪
  24.      čarôben  -bna -o prid., čarôbnejši (ó ō) knjiž. 1. nenavadno, izredno lep: pogled na zasneženi gozd je čaroben; čarobni blesk luči // izredno privlačen, očarljiv: čaroben smehljaj; uprla je vanj čarobne oči 2. čaroven: čarobni napoj; čarobna palica / čarobna moč piščalke čarôbno prisl.: mesec je čarobno razsvetljeval pokrajino; čarobno lep svet ♪
  25.      čarôbnost  -i ž (ó) knjiž. nenavadna, izredna lepota: tiha čarobnost gorskega sveta // izredna privlačnost, očarljivost: čarobnost in milina njenega glasu ♪

   2.769 2.794 2.819 2.844 2.869 2.894 2.919 2.944 2.969 2.994  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA