Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EP (11.769-11.793)


  1.      ústnost  -i ž (ȗ) značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila ♦ jur. načelo ustnosti načelo, po katerem je postopek usten, neposreden ♪
  2.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  3.      ustopíti se  in ustópiti se -im se dov. (ȋ ọ́ ọ̑) postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj // neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil ustopíti in ustópiti zastar. odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino ♪
  4.      ustrahoválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se ustrahuje: ustrahovalni ukrepi; okupatorjeva ustrahovalna dejanja / ustrahovalna metoda v vzgoji ♪
  5.      ustrahováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: ni se pustil ustrahovati; ustrahovati prebivalstvo // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: žena ga hoče ustrahovati; ustrahovati podrejene ustrahujóč -a -e: preplašil jo je njegov ustrahujoči glas ustrahován -a -o: ustrahovani učenci; žena je bila ustrahovana ♪
  6.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  7.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  8.      usúkati  -am in usúčem dov., tudi usukájte; tudi usukála (ú) s sukanjem narediti: usukati nit usúkati se 1. zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se: vrvica se je usukala / ob krču se mu je mišica usukala 2. s sukanjem zviti se, uvihati se: psu se je rep usukal navznoter usúkan -a -o: oven z usukanimi rogovi ♦ gastr. usukani močnik močnik iz usukancev ♪
  9.      usúžnjenost  -i ž (ȗ) ekspr. stanje usužnjenega: poskušal se je rešiti iz usužnjenosti, v katero ga vklepa revščina ♪
  10.      uščeníti  uščénem dov. (ȋ ẹ́) star. uščipniti: uščenil ga je, da bi se zbudil / s prsti se je rahlo uščenila v lice / z vrati si uščeniti roko / pes uščene mačko za rep ugrizne ♪
  11.      ušések  -ska m (ẹ̄) manjšalnica od uho: njena usteca in ušeski; narisal je miško z repkom in privihanimi ušeski ∙ ekspr. navila ti bom ušeske kaznovala te bom s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ♪
  12.      ušésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja / ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik za ušesne bolezni ♦ anat. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; med. ušesni čep čep iz ušesnega masla; vet. ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča ♪
  13.      ušésnik  -a m (ẹ̑) nav. mn., knjiž. naušnik: usnjena čepica z ušesniki, spetimi na vrhu glave ♪
  14.      ušív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ima uši: otrok je že spet ušiv; ušiv potepuh / razkuževati ušivo perilo 2. ekspr. nepomemben, malovreden: brali so njegove ušive pesmi; za ušivo plačilo so garali v jami / kot psovka kaj boš ti, uš ušiva ♪
  15.      ušívec  -vca m (ȋ) nav. ekspr. 1. kdor ima uši: ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje 2. nepomemben, malovreden človek: ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev; zmerjali so jih z izdajalci in ušivci 3. nedorasel fant: jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca; zaletel se je v skuštranega ušivca ◊ bot. rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis ♪
  16.      ušívka  -e ž (ȋ) nav. ekspr. 1. ženska, ki ima uši: mali ušivki so najprej umili glavo 2. nepomembna, malovredna ženska: to ušivko bom takoj nagnal 3. nedoraslo dekle: kako se hihitajo te ušivke ♪
  17.      ušívost  -i ž (í) pojavljanje, obstajanje uši: preprečevati, zatirati ušivost; sredstva proti ušivosti / ušivost šolskih otrok ♪
  18.      ušpíčiti  -im dov. (í ȋ) pog., ekspr. narediti kaj neprimernega, nedovoljenega: ta fant je že marsikaj ušpičil; najbrž ste spet kakšno ušpičili ♪
  19.      uštéti se  uštéjem se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zmotiti se pri štetju: uštela se je za dva piščanca; ušteti se pri izplačilu 2. napačno predvideti: kakovost hmelja bo gotovo dobra, pri količini pa se lahko zmeraj ušteješ / mislila sem, da bom naredila več, pa sem se uštela 3. zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseči tega, kar se pričakuje: če mislijo, da bom še zanje garal, so se zelo ušteli / ekspr. pri njej se je prav grdo uštel ♪
  20.      úta  -e ž (ú) 1. manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu: uto obrašča bršljan; igrati se, sedeti v uti / vrtna uta // majhna, preprosto narejena, navadno lesena hišica: drvarji so si postavili uto v gozdu; uta na splavu / oglarska uta; pasja uta 2. nar. lopa, kolnica: lojtrski voz je stal sredi ute ♪
  21.      utèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od uteči ali utekati: utek dveh zapornikov / priprava za preprečevanje uteka vagona / prevoziti dva kroga za utek ♪
  22.      uteléšati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana // imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost ♪
  23.      uteleševáti  -újem nedov. (á ȗ) utelešati: uteleševati ideje; njegovo hrepenenje se je začelo uteleševati v poeziji / knjiž. v sebi je uteleševal več dobrih lastnosti ♪
  24.      utemeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od utemeljevati: utemeljevanje realistične umetnosti / poročevalčevo utemeljevanje ni bilo prepričljivo / utemeljevanje novih spoznanj ♪
  25.      utemeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo; idejno utemeljevati kaj 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev // navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani utemeljujóč -a -e: vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem ♪

   11.644 11.669 11.694 11.719 11.744 11.769 11.794 11.819 11.844 11.869  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA