Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (9.301-9.325) 
- ozímen -mna -o prid. (ȋ) ki se seje jeseni: ozimni posevki / ozimni ječmen; ozimni lan; ozimna pšenica; ozimno žito ♪
- ozirálen -lna -o prid. (ȃ) lingv., v zvezah: oziralni stavek odvisni stavek, ki ga uvaja oziralni zaimek; oziralni zaimek zaimek, ki uvaja odvisne stavke in se nanaša na samostalniške, pridevniške ali prislovne besede ter zveze ♪
- ozkokrájen -jna -o prid. (ȃ) ki ima ozke krajce, krajevce: ozkokrajen klobuk, slamnik ♪
- ozkolísten -tna -o prid. (ȋ) ki ima ozke liste: sredstvo za uničevanje ozkolistnih plevelov ♦ bot. ozkolistni trpotec ♪
- ozkopŕsen -sna -o prid. (ȓ) ki ima ozek prsni koš: visok, ozkoprsen človek; bil je ozkoprsen in slaboten ♪
- ozkosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj ozkosŕčno prisl.: ozkosrčno presojati ♪
- ozkotíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ozki tir: ozkotirna proga, železnica / ozkotirni vagon ♪
- ozlovóljenost -i ž (ọ̑) knjiž. nejevolja: radovednost se je spremenila v ozlovoljenost / z obraza se mu bere ozlovoljenost ♪
- oznáčenec -nca m (ȃ) filoz. označeno: označenec in označevalec ♪
- oznáčenje -a s (ȃ) označitev: pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja ♪
- oznáčenost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost označenega: označenost poti ♦ lingv. stilna označenost besed ♪
- označeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na označevanje: označevalna sredstva ♪
- oznamenovánje -a s (ȃ) knjiž. oznaka: namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga ♪
- oznamenováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: oznamenovati kaj na zemljevidu / s to besedo je oznamenoval hude živčne bolezni / na kratko nam oznamenujte tega moža ♪
- oznanílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oznanilo: oznanilna knjiga; redko nabiti kaj na oznanilno desko oglasno desko ♪
- oznánjenje -a s (ā) glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki ♪
- oznanjênje -a s (é) v zvezah: rel. Gospodovo ali Marijino oznanjenje praznik 25. marca; um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela ♪
- ozóbljenje tudi ozobljênje -a s (ọ̑; é) glagolnik od ozobiti: ozobljenje žage / zobniki s poševnim ozobljenjem ozobjem ♪
- ozráčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ozračje: velika količina prahu in plinov poruši ozračno ravnotežje ♦ kem. ozračni dušik, kisik zračni dušik, kisik ♪
- ozvóčenje -a s (ọ̑) glagolnik od ozvočiti: ozvočenje prostorov, učilnic / na voliščih pripravljajo ozvočenje / ozvočenje filma jim je delalo težave / žarg., elektr. kupiti, nameščati ozvočenje ozvočevalno napravo, ozvočevalne naprave ♪
- ozvóčenost -i ž (ọ̑) značilnost ozvočenega: slaba ozvočenost prostorov ♪
- ozvočeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ozvočenje: ozvočevalna skupina je že začela delati / ozvočevalne naprave ♪
- ožemálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ožemanje: ožemalni učinek / zložiti perilo v ožemalni valj ♪
- oženíti se ožénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola poročiti se: silijo ga, naj se oženi; lani se je oženil, letos pa se že ločuje; oženiti se z dekletom iz domačega kraja; pog. ni je smel oženiti se oženiti z njo / oženiti se na dom, kmetijo / pog.: kdaj se bosta pa vidva oženila poročila; ljubica se mu je oženila poročila, omožila oženíti ekspr. dati, oddati v zakon: enega sina je že oženil / pog. svojo hčer hoče oženiti z njim omožiti ožénjen -a -o: oženjeni moški;
ni vedela, da je oženjen; dvajset let sta že oženjena; sam.: samo oženjeni so imeli to pravico ♪
- óženje -a s (ọ̄) glagolnik od ožiti: oženje obleke; oženje in širjenje zenice / oženje možnosti za nekatere dejavnosti ♪
9.176 9.201 9.226 9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 
