Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (9.026-9.050)


  1.      oplemeníti  -ím dov., opleménil (ȋ í) 1. vet. oploditi: žrebec oplemeni kobilo; oplemeniti svinje 2. zastar. oplemenititi: oplemeniti svoj okus oplemenjèn -êna -o: oplemenjena kobila ♪
  2.      oplemenitílnica  -e ž (ȋ) tovarniški obrat za oplemenitenje: obratovodja oplemenitilnice ♪
  3.      oplemenítiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti kaj bolj plemenito, dobro: s svojo umetnostjo nas je oplemenitil / to delo bo oplemenitilo našo literaturo; oplemenititi svoj okus izboljšati; na potovanjih je oplemenitil svoje znanje obogatil 2. teh. opraviti dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: oplemenititi les, tkanino; oplemenititi papir s premazanjem; oplemenititi jeklo izboljšati njegove lastnosti s spreminjanjem njegove kemične sestave ◊ agr. oplemenititi izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; požlahtniti; metal. oplemenititi rudo odstraniti iz nje večji del nekakovostnih sestavin oplemeníten -a -o: oplemeniteno blago; z umetnostjo oplemeniteno življenje / oplemeniteno jeklo plemenito jeklo ♪
  4.      oplemenitováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko plemenititi: kultura oplemenituje življenje ♪
  5.      oplemenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od oplemenjevati: oplemenjevanje krav / strokovnjak za oplemenjevanje rastlin žlahtnjenje / oplemenjevanje človekovega duha ♪
  6.      oplemenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. vet. oplojevati: oplemenjevati krave 2. zastar. plemenititi: ljubezen ga je oplemenjevala ♪
  7.      oplèn  -éna m (ȅ ẹ́) agr. premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice: zaradi prevelike teže se je oplen prelomil ◊ žel. naprava za prevoz dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih vagonih ♪
  8.      oplenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od opleniti: oplenitev gradu ♪
  9.      opleníti  in opléniti -im dov. (ȋ ẹ́) izropati: oplenili so ladje z dragocenim tovorom ∙ napadalci so ga oplenili oropali oplenívši zastar.: oplenivši mesto, se je sovražnik umaknil oplénjen -a -o: oplenjena trgovina ♪
  10.      opletênka  tudi opleténka -e ž (é; ẹ́) knjiž., redko pletenka: spiti opletenko vina ♪
  11.      oplóden  -dna -o prid. (ọ̄) v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja ♪
  12.      oplodítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oploditev: oploditveni proces / oploditvena sposobnost ♪
  13.      oplojeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oplojevanje: oplojevalni organi / oplojevalna sposobnost ♪
  14.      opóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nar. zahodno lapornat: opočna zemlja ♪
  15.      opójen  -jna -o prid. (ọ̄) ki povzroča pijanost: opojna pijača ♦ bot. opojno trebelje rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum // nav. ekspr. ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen; prevzemale so ga opojne misli; opojna pomlad; opojne sanje opójno prisl.: ajda opojno diši; opojno sladek poljub ♪
  16.      opojênost  -i ž (é) nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: ljubezenska opojenost; čas sreče in opojenosti ♪
  17.      opolnomóčen  -a -o [u̯n] prid. (ọ̑) zastar. pooblaščen: opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister ♪
  18.      opolnomóčenec  -nca [u̯n] m (ọ̑) zastar. pooblaščenec: pogodbo je podpisal opolnomočenec te organizacije ♪
  19.      opoméniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. dati pomen, smisel: Cankar hrepenenja ni opomenil le osebno, ampak je njegov smisel poglobil še narodnostno ♪
  20.      opominjeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se opominja: opominjevalne besede ♪
  21.      oponènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. nasprotnik, zlasti v razpravljanju: odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje / bojevati se proti ideološkim oponentom ♪
  22.      oporéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) ki se mu da oporekati, ugovarjati: oporečna trditev; oporečno mnenje // ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oporečni ljudje / njeno oporečno življenje ♪
  23.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪
  24.      oporóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča ♦ jur. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki ♪
  25.      oportunístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na oportuniste ali oportunizem: zagovarjati oportunistično stališče / oportunistični del stranke oportunístično prisl.: ravnati oportunistično ♪

   8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051 9.076 9.101 9.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA