Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (6.976-7.000)
- naklépen -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje naklépno prisl.: naklepno povzročiti škodo ♪
- nakljúčen -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba ◊ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega ♪
- naklónjenec -nca m (ọ́) knjiž. kdor je komu naklonjen: na dvoru ima veliko prijateljev in naklonjencev ♪
- naklónjenost -i ž (ọ́) 1. pozitiven odnos do koga: čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost; pridobiti si naklonjenost občinstva, visoke osebnosti; obsipa ga z dokazi naklonjenosti / na novo gibanje gleda z vso naklonjenostjo novemu gibanju je naklonjen 2. redko nagnjenje: za noben poklic ne čuti posebne naklonjenosti / dedne bolezenske naklonjenosti ♪
- naknáden -dna -o prid. (ȃ) pisar. ki se zgodi, opravi po določenem dejanju; poznejši, dodaten: naknadni vpis; vnaprejšnja in naknadna kalkulacija / naknadni kredit naknádno prisl.: naknadno odobriti, plačati ♪
- nakolénčič -a m (ẹ̑) etn. deček, navadno trileten, ki ga v novem domu dajo nevesti na kolena ♪
- nakolénka -e ž (ẹ̑) nav. mn. priprava za zavarovanje kolen: natakniti si nakolenke; gozdarji so pri sečnji uporabljali nakolenke ♪
- nakopíčenje -a s (ȋ) glagolnik od nakopičiti: nakopičenje podzemeljskih plinov / nakopičenje dogodkov ♪
- nakopíčenost -i ž (ȋ) značilnost nakopičenega: nakopičenost predmetov / nakopičenost dogodkov ga utruja ♪
- nakreníti -krénem dov. (ȋ ẹ́) 1. premakniti (iz normalne lege): sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil / nakreniti komu roko / nakrenil je glavo proti vratom obrnil 2. star. ukreniti, narediti: ne ve, kako naj nakrene, da bo prav / usoda je tako nakrenila; vse se je srečno nakrenilo izšlo ♪
- nakúpen -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na nakup ali nakupovanje: nakupne navade ljudi / nakupni dan / nakupni stroški / nakupna cena; nakupna knjižica knjižica za vpisovanje nakupov ♪
- nakupoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakupovanje: nakupovalna mreža, torba / nakupovalni dan / nakupovalno središče / ekspr. nakupovalna mrzlica ♪
- naláhen -hna -o prid. (ȃ) star. lahen, rahel: začutiti nalahen udarec / nalahen posmeh ♪
- nalépen -pna -o prid. (ẹ̑) na katerega se kaj nalepi: nalepni pano; nalepna tabla ♪
- naléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nalet: naletna moč / zvišati naletni stolp (skakalnice); urediti naletne proge in doskočišča ♦ čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele ♪
- nalíčen 1 -čna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se pokriva, zakriva lice, obraz: nalična tančica ∙ nalična stran prednja, prava stran ♪
- nalíčen 2 -čna -o prid. (ȋ) star. podoben, soroden: naličen pojav; moj zaključek je naličen njegovemu ♪
- nalíven -vna -o prid. (ȋ) 1. ki je za nalivanje: nalivna odprtina 2. v zvezi nalivno pero priprava za pisanje, ki se polni s črnilom: ima novo nalivno pero; pisati z nalivnim peresom / zlato nalivno pero ♪
- nalómljenost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost nalomljenega: nalomljenost stebla / ekspr. ubitost in nalomljenost življenja ♪
- nalóžben -a -o prid. (ọ̑) investicijski: naložbeni načrt ♦ fin. naložbeni krediti ♪
- namakálen -lna -o prid. (ȃ) ki se uporablja za namakanje: namakalna voda / začetek namakalnih del / izkopati namakalne jarke in kanale; zgraditi velik namakalni sistem; namakalne naprave / namakalno poljedelstvo ♪
- namémben -bna -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. do katerega naj kaj pride, pripotuje: namembno letališče je bilo zaprto ♦ adm. namembni kraj kraj, v katerega je pošiljka namenjena; žel. odhodna in namembna postaja 2. redko namenski: namembne parcele ♪
- namèn -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni,
humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
- namenílnik -a m (ȋ) lingv. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika ♪
- namenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od nameniti: namenitev premoženja humani ustanovi ♪
6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076