Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (55.019-55.043)


  1.      zastáviti 2 -im dov. (á ȃ) 1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik 2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil // tvegati: zastaviti svoje življenje za koga; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavim ● star. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj zastáviti se knjiž., v zvezi z za zelo se potruditi, zavzeti: ves se je zastavil za to stvar zastávljen -a -o: odkupiti zastavljene stvari ♦ jur., zgod. zastavljeno gospostvo v fevdalizmu gospostvo, ki ga deželni knez da v zastavo ♪
  2.      zastavljálnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) nekdaj ustanova, ki za zastavljene predmete posoja denar: ustanoviti zastavljalnico; banke in zastavljalnice // prostor te ustanove: odnesti uro v zastavljalnico ♪
  3.      zastávljati 1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati ● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel ◊ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad ♪
  4.      zastávljati 2 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. izročati stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zastavljati nakit, zlatnino / zastavljati v zastavljalnici 2. nav. ekspr. dajati na razpolago, uporabljati za kaj: zastavljali so vse svoje moči, sile za blagor domovine / zastavljati svoj vpliv za koga // tvegati: pri plezanju je zastavljal svoje življenje zastávljati se knjiž., v zvezi z za zelo se truditi, zavzemati: zastavljati se za koga / zastavljati se za vrednote ♪
  5.      zastavljávec 2 -vca m (ȃ) kdor daje kaj v zastavo: posojati zastavljavcu denar ♪
  6.      zastávnica  -e ž (ȃ) zastavljalnica: odnesti slike, zlatnino v zastavnico ◊ jur. del listine, s katerim se potrdi zastavitev uskladiščenega blaga ♪
  7.      zastávnik 1 -a m (ȃ) 1. zastavonoša: iztrgal je zastavo zastavniku ♦ etn. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu 2. podoficirski čin, za stopnjo višji od višjega vodnika I. razreda, ali nosilec tega čina: napredovati v zastavnika / zastavnik I. razreda podoficirski čin, za stopnjo višji od zastavnika, ali nosilec tega čina 3. redko drog za zastave: na zastavniku plapola zastava ♪
  8.      zastavnína  -e ž (ȋ) nekdaj vsota, ki jo plača zastavitelj zastavljalnici ob odkupu zastavljene stvari za stroške: plačati zastavnino; zastavnina za slike ♪
  9.      zastávnost  -i ž (á) 1. krepka raščenost, razvitost: fantova zastavnost in zdravje // knjiž. krepkost, trdnost: zastavnost rasti 2. star. resnost, umirjenost: igralec bi moral dati junaku več zastavnosti in lagodnosti 3. zastar. uglednost, imenitnost: izgubiti družbeno zastavnost ♪
  10.      zasteklítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zastekliti: zasteklitev vratnih kril; zasteklitev oken; steklo za zasteklitev / zasteklitev akvarija 2. knjiž. zastekljena površina, zastekljeni del stavbe, prevoznega sredstva: za novi tip avtomobila je značilna povečana zasteklitev bočnih ploskev ♪
  11.      zasteklíti  -ím dov., zastéklil in zastêklil in zasteklíl (ȋ í) zapreti kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo: zastekliti okno, vrata / zastekliti teraso / zastekliti sliko zastekljèn -êna -o: na eni strani zastekljen hodnik; zastekljena omara ♪
  12.      zastekljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zastekljevati: zastekljevanje oken ♪
  13.      zastekljeváti  -újem nedov. (á ȗ) zapirati kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo: sosedu je pomagal zastekljevati okna ♪
  14.      zastíčiti  -im dov. (í ȋ) grad. obdelati stike med zidaki: zastičiti steno / zastičiti reže zafugirati ♪
  15.      zastirálo  -a s (á) knjiž. kar kaj zastira: zavese, roloji in druga zastirala / zastiralo svetilke senčnik / ozon je dobro zastiralo pred preveliko količino sončnih žarkov ♪
  16.      zastíranje  -a s (ȋ) glagolnik od zastirati: zastiranje oken / zastiranje razgleda / zastiranje zemlje okrog sadnih dreves ♪
  17.      zastírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati 3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme ◊ agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi ♪
  18.      zastírka  -e ž (ȋ) agr. kar se uporablja za pokrivanje zemlje, zlasti okrog sadnega drevja, da se zavarujejo korenine ali plodovi; steljivo: pokriti tla z zastirko; zastirka iz pokošene trave ♪
  19.      zastòj  -ôja m (ȍ ó) 1. prenehanje premikanja naprej in ostajanje kje: zastoj vode zaradi pregrade; zastoj žolča // ostajanje česa kje dalj časa, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: zastoj domačega blaga zaradi uvoza; zastoj tovora / zaradi premajhnega števila točajk je prišlo do zastoja; zastoj na cesti zaradi prometne nesreče 2. prenehanje gibanja, premikanja: nepričakovan zastoj tekočega traku // prenehanje delovanja: bali so se, da bo prišlo do zastoja srca 3. prenehanje potekanja česa: zastoj dihanja / občasni zastoj v preskrbi 4. prenehanje (intenzivnega) napredovanja: vojna je povzročila gospodarski zastoj / zastoj v izvozu; zastoj v rasti 5. star. zaostanek: imeti na cilju precejšen zastoj ♪
  20.      zastókati  -am stil. -stóčem dov. (ọ́ ọ̑, ọ̄) 1. dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: kljub bolečini ni niti zastokal; zastokati v spanju; globoko, tiho zastokati // ekspr. dati stoku podoben glas: izpodsekano drevo je zastokalo in se zrušilo; sani so pod težo zastokale 2. ekspr. potožiti, zatarnati: zastokala je, da se vse draži / le kaj bo z nami, je zastokala ♪
  21.      zastónj  prisl. (ọ́) 1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj 2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman: zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj ● pog. nismo se zastonj bali brez vzroka; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok ♪
  22.      zastónjkarski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zastonjkarje ali zastonjkarstvo: zastonjkarski potnik / živeti zastonjkarsko življenje / zastonjkarska jed, pijača / zastonjkarsko delo ♪
  23.      zastónjkarstvo  -a s (ọ̄) miselnost, lastnosti ali ravnanje zastonjkarjev: nastopiti proti zastonjkarstvu; zastonjkarstvo, lenoba in nekultura ♪
  24.      zastónjski  -a -o prid. (ọ́) knjiž. 1. ki je zastonj, brezplačen: zastonjska vožnja, vstopnica / zastonjski pomočnik 2. ki je zaman, neuspešen: zastonjska pot; zastonjsko čakanje, iskanje ♪
  25.      zastòp  -ópa m (ȍ ọ́) zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji skupina ljudi, ki na podlagi samouprave vodi določeno skupnost: volitve v zastop / mestni, občinski zastop ♪

   54.894 54.919 54.944 54.969 54.994 55.019 55.044 55.069 55.094 55.119  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA