Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (53.819-53.843)


  1.      zabeléžba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od zabeležiti: po zabeležbi imen je poročilo oddal; podatki, vredni zabeležbe // redko beležka: delati si zabeležbe ♪
  2.      zabeléžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. zapisati: zabeležiti vprašanje; zabeležiti si podatke / publ. dogajanje, ki ga je zabeležila kamera 2. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zabeležili padec proizvodnje / moštvo je zabeležilo že tretjo zmago doseglo zabeléžen -a -o: natančno zabeleženi podatki; vse ima zabeleženo ♪
  3.      zabeléžka  -e ž (ẹ̑) redko kratek zapisek, opomba; beležka: delati si zabeležke; stenografske zabeležke; zabeležke s potovanja ♪
  4.      zabelíti  in zabéliti -im dov. (ȋ ẹ́) dodati jedi maščobo: zabeliti jed; zabeliti z ocvirki / zabeliti solato z oljem in kisom; pren. zabeliti pogovor z duhovitostmi ● ekspr. zabeliti komu kakšno odgovoriti, povedati mu kaj ostrega, duhovitega zabéljen -a -o 1. deležnik od zabeliti: s humorjem zabeljena pripoved; slabo zabeljena jed 2. ekspr. nespodoben, nedostojen: zabeljen dovtip; zabeljena zgodbica; sam.: povedati kakšno zabeljeno ♪
  5.      zabelíti se  in zabéliti se -im se dov. (ȋ ẹ́) 1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra 2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili ♪
  6.      zabesnéti  -ím dov., zabêsni in zabésni (ẹ́ í) 1. v dejanju pokazati svoj bes: zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal 2. ekspr. nastopiti z veliko silo: boj je zabesnel; pren. v njem je zabesnel vihar ljubosumja ♪
  7.      zabetonírati  -am dov. (ȋ) 1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje 2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo; zabetonirati vodnjak 3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi 4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo 5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale 6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča ● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati zabetoníran -a -o: stebri so že zabetonirani ♪
  8.      zabévskati  -am tudi zabêvskati -am dov. (ẹ̑; ȇ) 1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je nekajkrat zabevskal in utihnil; pren. v daljavi je zabevskal mitraljez 2. slabš. zadirčno reči, povedati: v odgovor je nekaj zabevskal / kaj se dogaja, je zabevskal ♪
  9.      zabíčati  -am dov. (ȋ ȋ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal ♪
  10.      zabičevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zabičevati: dovolj jim je zabičevanja, da se ne sme nič spremeniti ♪
  11.      zabíjanje  -a s (í) glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja ♪
  12.      zabíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske ♦ grad. zabijati pilote 2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami 3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto 4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval 5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah 6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal ♪
  13.      zabítež  -a m (ȋ) slabš. omejen, neumen človek: to bi lahko vedel tudi največji zabitež ♪
  14.      zábiti  -im dov. (á) star. pozabiti: očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo; zabiti na dom zábljen -a -o: nikoli zabljena prva ljubezen ♪
  15.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  16.      zabítost  -i ž (ȋ) slabš. omejenost, neumnost: jeziti se zaradi njegove zabitosti ♪
  17.      zablátiti  -im dov. (á ā) knjiž. 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi zablátiti se 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja ♪
  18.      zablebetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal zablebetáti se slabš. zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal ♪
  19.      zabledéti  -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti zabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika ♪
  20.      zabléjati  -am dov. (ẹ̄) 1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo 2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati ♪
  21.      zableketáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: ovca je zableketala ♪
  22.      zablesketáti se  -ám se tudi -éčem se tudi zablesketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) odbiti iskrečo se svetlobo: dragulj, rezilo se zablesketa; v njenih očeh se je zablesketala solza ♪
  23.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  24.      zableščáti se  -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í) 1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu // močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce 2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze ♪
  25.      zablísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti ♪

   53.694 53.719 53.744 53.769 53.794 53.819 53.844 53.869 53.894 53.919  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA