Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (52.094-52.118)
- uzavéstiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da postane kaj sestavina zavesti: uzavestiti kako idejo, izraz; uzavestiti komu drugačna načela // narediti, povzročiti, da se kdo česa zave: uzavestiti (si) delo, pomen slavljenca 2. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: uzavestiti bralce, ljudi uzavéstiti se postati zaveden: narod se je uzavestil uzavéščen -a -o: to dogajanje v ljudeh še ni uzaveščeno ♪
- uzavéščati -am nedov. (ẹ́) knjiž. delati, povzročati, da postane kaj sestavina zavesti: uzaveščati nove ideje; knjižni jezik je treba ljudem uzaveščati uzavéščati se postajati zaveden: narodnostno se uzaveščati ♪
- úzda -e ž (ū) priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi: nadeti uzdo; držati, prijeti, voditi konja za uzdo ● ekspr. natakniti komu uzdo omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju; ekspr. zna se držati, imeti na uzdi obvladati ◊ navt. uzda jadra vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju; uzda krmilne naprave drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom ♪
- úzdati -am nedov. (ȗ) 1. nadevati, nameščati uzdo: uzdati konja, mulo 2. zadrževati z uzdo: vozniki so previdno spuščali vozove po klancu in uzdali konje; pren. uzdati samega sebe ♪
- uzímiti -im dov. (í ȋ) agr. narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: uzimiti sadje, zelenjavo; uzimiti v klet; uzimiti na prostem ♦ čeb. uzimiti čebele, panj ♪
- uzimovánje -a s (ȃ) glagolnik od uzimovati: uzimovanje zelenjave / uzimovanje čebel ♪
- uzimováti -újem nedov. (á ȗ) agr. delati, da prihaja kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: uzimovati zelenjavo ♦ čeb. uzimovati čebele ♪
- uzlovóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. vznejevoljiti: pikre besede so ga uzlovoljile uzlovóljen -a -o: uzlovoljen človek; oditi uzlovoljen ♪
- úzmati -am nedov. (ȗ) star. jemati, krasti: tat uzma; uzmati seno / uzmati hrvaške, slovanske besede jemati, prevzemati ♪
- uznojíti -ím dov., uznójil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo znojen, poten: hoja ga je uznojila uznojíti se postati znojen, poten: kljub mrazu se je uznojil; pri delu se hitro uznoji uznojèn -êna -o: priti ves uznojen; uznojeno čelo ♪
- uzréti -èm dov., uzŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zagledati: uzreti drevo, luč; skozi okno uzreti smešen prizor; ko sta se uzrla, sta si stekla naproti / oko je uzrlo tujca / uzreti priložnost za srečanje; uzreti rešitev ● star. uzreti luč sveta v kmečki hiši roditi se; biti kmečkega rodu uzŕt -a -o: v ogledalu uzrta podoba ♪
- úzus -a m (ȗ) 1. knjiž. navada, običaj: mednarodna izmenjava teh podatkov je že uzus 2. lingv. splošna raba: pri določanju stilnih značilnosti besed upošteva slovar tudi uzus / jezikovni, knjižni uzus ♪
- užágati -am dov. (ȃ) z žaganjem raniti, poškodovati: odmakni se, da te ne užagam užágati se zmotiti se pri žaganju: užagati se za nekaj centimetrov ♪
- užalíti in užáliti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo 2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo užalíti se in užáliti se nar. primorsko postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost ● zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo
se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da ni shranil potrdila postalo mu je žal užáljen -a -o: užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr. užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati ♪
- užalostíti -ím dov., užalóstil in užalostíl (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: nezgoda ga je užalostila; užalostiti koga z govorjenjem užalostíti se postati žalosten: ko je to izvedel, se je užalostil / ekspr. ob pogledu nanj so se njene oči užalostile užaloščèn -êna -o: užaloščen človek; oditi užaloščen; prisl.: užaloščeno kaj povedati ♪
- užaríti -ím tudi užáriti -im dov., užáril (ȋ í; ā ȃ) s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: elektrika užari spiralo, žico; kovina se užari ● ekspr. morje se je užarilo v jutranjem soncu postalo rdeče, žareče; ekspr. užariti se od popitega vina postati rdeč, vroč užárjen -a -o tudi užarjèn -êna -o: užarjeno jeklo ♪
- užéjati -am dov. (ẹ̑) povzročiti občutek potrebe po pijači: dolga pot jih je užejala užéjati se postati žejen: od vročine, pri delu se užejati užéjan -a -o: užejan človek; ker je bil užejan, je izpil vse ∙ ekspr. užejana zemlja dežja, vlage zelo potrebna zemlja ♪
- užítek -tka m (ȋ) 1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru // kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek 2. jur. služnostna pravica uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar // služnostna uporaba stvari:
dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka ♪
- užíti užíjem dov. (í ȋ) 1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: danes ni še ničesar užil; užiti preveč piva, žganja / užiti kapljice, tablete; s hrano je užil tudi strup zaužil 2. uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb: svojega bogastva ni mogel, znal užiti / ekspr. užiti telo, ustnice koga 3. biti deležen česa: užiti čast, sramoto; užil je malo materine ljubezni; v življenju je užil veliko hudega // imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo: užiti velik strah, veselje / takega mraza v življenju še ni užil občutil / užiti nekaj lepih dni ● zastar. ves denar je užil sam porabil; knjiž. v tem kraju sem užil mladost preživel užíti se zastar. naužiti se: užiti se veselega življenja užít -a -o: užita hrana; užito veselje ♪
- užítkarica -e ž (ȋ) ženska oblika od užitkar: užitkarica zemljišča / ko je prišla snaha v hišo, je stara gospodinja postala užitkarica ♪
- uživáč -a m (á) 1. ekspr. kdor teži za uživanjem, užitki: razuzdan, strasten, velik uživač; uživači v ljubezni / estetski, literarni uživač 2. zastar. uživalec: uživači opija / uživač vinograda ♪
- uživálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od uživalec: uživalka mamil / pastirska skupnost je bila le uživalka pašnika, ne pa lastnica ♪
- užívanje -a s (í) glagolnik od uživati: uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče ♪
- uživáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na uživače: uživaški človek / uživaško življenje uživáško prisl.: uživaško govoriti ♪
- uživáštvo -a s (ȃ) ekspr. način življenja, ki teži za uživanjem, užitki: askeza in uživaštvo / glavni potezi njegovega značaja sta krutost in uživaštvo ♪
51.969 51.994 52.019 52.044 52.069 52.094 52.119 52.144 52.169 52.194