Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (50.744-50.768)


  1.      trdokórec  -rca m (ọ̑) zastar. neroden, okoren človek: bil je pravi trdokorec ♪
  2.      trdokórnost  -i ž (ọ́) zastar. 1. nerodnost, okornost: otresti se trdokornosti 2. trma, svojeglavost: motila ga je sinova trdokornost in prenapetost ♪
  3.      trdokóžec  -žca m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: ne bodi tak trdokožec ♪
  4.      trdokóžnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: takega trdokožneža nič ne prizadene ♪
  5.      trdoléska  -e ž (ẹ́) bot. grm z rdečimi plodovi, ki raste po gozdovih in mejah, Euonymus: dren in trdoleska / navadna trdoleska ♦ vrtn. japonska trdoleska okrasni grm z ovalnimi zimzelenimi listi, Euonymus japonicus ♪
  6.      trdosŕčnež  -a m (ȓ) ekspr. neusmiljen človek: trdosrčnež mu ni pomagal ♪
  7.      trdosŕčnica  -e ž (ȓ) ekspr. neusmiljena ženska: omehčati trdosrčnico ♪
  8.      trdosŕčnik  -a m (ȓ) ekspr. neusmiljen človek: fant je pravi trdosrčnik ♪
  9.      trdosŕčnost  -i ž (ȓ) ekspr. neusmiljenost: prizadela ga je njena trdosrčnost ♪
  10.      trdôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost trdega: trdota ledu; krhkost, trdota in druge lastnosti / trdota boja / trdota ritma / trdota gibov / ekspr. bal se je očetove trdote strogosti, neprizanesljivosti / ekspr. trdota besed 2. fiz., teh. lastnost trdne snovi, trdnega telesa glede na odpor proti vdoru drugega trdnega telesa: izmeriti, ugotoviti trdoto materiala; trdota jekla, lesa, rudnine; preizkus trdote; stopnja trdote ◊ kem. trdota vode lastnost vode glede na količino v njej raztopljenih kalcijevih in magnezijevih soli; karbonatna trdota vode trdota vode, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev hidrogenkarbonat ♪
  11.      trdovrátnež  -a m (ȃ) ekspr. trdovraten človek: trdovratnež je vztrajal pri svoji odločitvi; samovoljnež in trdovratnež ♪
  12.      trdožív  -a m (ȋ) nav. mn., zool. ožigalkarji z veliko sposobnostjo regeneracije, Hydroidea: značilnosti trdoživov / zeleni trdoživ ki živi v simbiozi z zelenimi algami, Chlorohydra viridissima ♪
  13.      trdožív  -a -o prid. (ȋ í) ki kljub zelo neugodnim okoliščinam, vplivom ne preneha biti, obstajati: trdoživ narod; trdoživa živalska vrsta; ta rastlina je zelo trdoživa / trdoživi ostanki kake miselnosti; trdoživ sistem / ekspr. kljub starosti je še izredno trdoživ odporen, vzdržljiv trdožívo prisl.: trdoživo se boriti za neodvisnost ♪
  14.      trdožívec  -vca m (ȋ) ekspr. trdoživa rastlina, žival: trdoživec dobro prenaša sušo ♪
  15.      trdožívnjak  -a m (ȋ) nav. mn., zool. ožigalkarji, katerih prebavna votlina ni predeljena, Hydrozoa: klobučnjaki, koralnjaki in trdoživnjaki ♪
  16.      tréba  prisl. (ẹ́) v povedni rabi 1. z nedoločnikom izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne posledice: temelje stavbe je treba okrepiti; dimnik je treba večkrat omesti; pšenica je zrela in jo je treba požeti; njivo je treba jeseni preorati; roke je treba večkrat umiti / hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati // izraža, da dejanja ni mogoče opustiti a) glede na kako okoliščino, cilj: večkrat ga je treba opomniti; treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi; delaven je in ni ga treba siliti k učenju / krivice je treba popraviti; zakon je treba spremeniti / vesel je, da mu ni treba živeti v mestu / ekspr.: treba je priznati, da je lepa; treba je reči, da se z vsem nismo strinjali / elipt. treba je v trgovino po kruh treba je iti / ekspr. kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati b) glede na kako zahtevo, določilo: ni mu treba plačevati davkov; za vpis je treba predložiti dokumente; pri projektu mu ni treba sodelovati / naslov je treba napisati na sredino / ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo / ali naj prižgem luč? Ni treba // izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti: če hočeš jesti, je treba delati; noč je, treba bo iti domov; treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo; vsi vemo, da bo enkrat treba umreti 2. ekspr., z nedoločnikom izraža omiljeno zahtevo: konec klepetanja, treba je delati; niste še na vrsti, treba bo malo počakati; fantje, treba je vstati // v nikalnih stavkih izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje: ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil; ni vam treba misliti, da tega ne vemo; ni treba obupati, bo že bolje 3. izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa: če bo treba, ga bodo operirali; ko bo treba, vas bodo poklicali; dežuje, ko je najmanj treba; popravite, kjer je treba / drevja so posekali, kolikor je bilo treba // z odvisnim stavkom izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek: včasih je treba, da človek doživi razočaranje; ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli; ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim 4. z rodilnikom izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: to zimo mu ni treba novih čevljev; povej, česa mu je najbolj treba / če ti je treba prijatelja, ne pozabi name; ni mu treba zdravil / redko več počitka mu je treba več bi moral počivati // izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: suša je, dežja je treba; ni treba luči, saj je še dan / ekspr. kaj je bilo treba vojne vojne ne bi smeli dopustiti // ekspr. izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna: nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba; kar sam pridi, nikogar ni treba zraven / omare ni treba na hodniku / ekspr. kaj vas je treba tukaj tukaj ste nezaželeni 5. v zvezi s kot je treba, kakor je treba izraža, da kaj ustreza določenim merilom: radi bi si uredili življenje, kot je treba; gostom je postregla, kot je treba; v tovarni je bilo vse, kakor je treba ● ekspr. poreden je, palice mu je treba strožje ga je treba vzgajati; ekspr. samo še tega (mi) je bilo treba to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. bil je fant, kot je treba v vseh pogledih dober; postaven, lep; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. če ne bo hujše, še umreti ne bo treba stanje ni tako hudo, kot se misli ♪
  17.      trebelják  -a m (á) neroda: Trebeljak si ti, bor, neokreten kot štor (O. Župančič) ♪
  18.      trébež  -a m (ẹ̑) 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež // kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju ◊ čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice ♪
  19.      trebíti  in trébiti -im, tudi trébiti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: trebiti mlad gozd; spomladi trebijo njive in travnike / trebiti jarke / trebiti ribe odstranjevati jim drobovje; trebiti fižol, solato / trebiti drevje mahu, suhih vej odstranjevati mah, suhe veje z njega 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več: trebiti plevel; trebiti kamenje z ledine / trebiti gozdove in delati njive iztrebljati trebíti se in trébiti se, tudi trébiti se 1. redko iztrebljati se: čebele se ob prvem pomladanskem letu trebijo 2. vet. izločati po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se trebi ♪
  20.      trébuh  -úha m (ẹ́ ú) 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik / ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče / ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa / kot povelje trebuh noter, prsi ven // trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor // trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči / grozeči trebuhi oblakov // notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore // spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu ● pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago ◊ metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom ♪
  21.      trebúhar  -ja m (ȗ) trebušnik: neokreten trebuhar ♪
  22.      trebúhast  -a -o prid. (ú) trebušast: trebuhast človek / trebuhasta steklenica ♦ bot. trebuhaste gobe gobe, ki imajo okroglo ali hruškasto obliko nadzemnega dela, Gastromycetales ♪
  23.      trebuháti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. zaradi velikega trebuha okorno stopati: trebuhal je v drugi konec sobe // stati z izbočenim trebuhom: zaripel je trebuhal na pragu ♪
  24.      trebúšast  -a -o prid. (ú) ekspr. ki ima velik, debel trebuh: bil je plečat in trebušast; trebušasta žival / trebušasto telo // ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del: trebušast vrč; cerkev s trebušasto kupolo / velike, trebušaste ladje / trebušast nahrbtnik ♦ bot. trebušasta zvončnica zvončnica s posameznimi zvonastimi cveti ali cveti v socvetjih, ki raste v gorah, Campanula cochleariifolia ♪
  25.      trebušàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. ki ima velik, debel trebuh: bil je prsat in trebušat // ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del: trebušat vrč ♪

   50.619 50.644 50.669 50.694 50.719 50.744 50.769 50.794 50.819 50.844  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA