Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (48.869-48.893)


  1.      svetlíca  -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
  2.      svetlíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od svetlikati se: svetlikanje gnijočih rastlin in živali / svetlikanje ledenika v soncu / zlobno svetlikanje v očeh ♦ biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; fiz. svetlikanje sevanje za snovi značilne svetlobe zlasti zaradi zunanjih vplivov ♪
  3.      svetlíkati se  -am se stil. svetlíkati -am nedov. (ȋ) oddajati, dajati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: nekatera živa bitja se ponoči svetlikajo; ta riba se rdeče svetlika / sonce se je svetlikalo izza oblakov; skozi raznobarvna stekelca se svetlikajo medli plamenčki // odbijati svetlobo na posameznih delih, ploskvah: morje se svetlika; mokri pesek se svetlika v soncu; kovinsko se svetlikati // biti viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se svetlikala letala; med drevjem se svetlika hiša / v očeh so se jim svetlikale solze ● ekspr. skozi okno se svetlika dan dani se; ekspr. visoko v gorah se svetlika sneg je; ekspr. polagoma se mu je začelo svetlikati, kako je s stvarjo začel je spoznavati, razumevati svetlikajóč se -a -e: v mesečini svetlikajoči se potok; vlažno svetlikajoče se oči; svetlikajoče se jezero ♪
  4.      svetlín  -a m (ȋ) bot. rastlina s posameznimi velikimi rumenimi cveti, Oenothera: dvoletni svetlin ♪
  5.      svetlína  -e ž (í) 1. knjiž. odprtina, skozi katero prihaja svetloba: narediti, zapreti svetlino / okenska, vratna svetlina / nebo je bilo oblačno, brez svetlin 2. knjiž. svetloba: medlikasta svetlina; svetlina ognja 3. anat. premer, prostornina cevastega organa; lumen: črevesna svetlina; svetlina kapilare ♪
  6.      svetlíti  -ím nedov., svétli in svêtli (ȋ í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket ♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo svetlíti se 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil / knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race ♪
  7.      svetlo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svetel: svetlodlak, svetloglav, svetlonog ♪
  8.      svetlo... 2 prvi del zloženk, kakor svetlomoder, svetlordeč, svetlosinji ipd., gl. svetel ♪
  9.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  10.      svetlôbnica  -e ž (ȏ) arhit. zastekljen ali odprt svetlobni nastavek na vrhu kupole ali strehe: kupola s svetlobnico ♪
  11.      svetlogléd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki vidi vse v življenju boljše, kot je; optimističen: svetlogled človek / bil je svetloglede narave ♪
  12.      svetloláska  -e ž (ȃ) ženska, ki ima svetle lase: zaljubil se je v nežno svetlolasko ♪
  13.      svetlomér  -a m (ẹ̑) fot. priprava za merjenje svetlobe: kupiti svetlomer; meriti svetlobo s svetlomerom; fotografski aparat z vgrajenim svetlomerom ♪
  14.      svetlopólt  -a -o [u̯t] prid. (ọ̑ ọ̄) ki je svetle polti: svetlopolto in temnopolto prebivalstvo / bil je okrogloličen in svetlopolt otrok ♪
  15.      svetlotísk  -a m (ȋ) tisk. grafična tehnika, pri kateri se risba s kristalne steklene plošče, prevlečene s slojem želatine in kalijevega dikromata, odtiskuje s ploskim tiskom ♪
  16.      svétnica  -e ž (ẹ̑) 1. ženska oblika od svétnik: postala je strokovna svetnica / pravna svetnica zunanjega ministra 2. star. svétnikova žena: srečal je gospo svetnico ♪
  17.      svetníca  -e ž (í) 1. rel. ženska, razglašena za sveto: častiti svetnice in svetnike / razglasiti za svetnico 2. ekspr. ženska, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bila je prava, živa svetnica / kaj se delaš svetnico ∙ ekspr. no, tudi ti nisi bila svetnica nisi živela moralno neoporečno ♪
  18.      svétnik  -a m (ẹ̑) 1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik ● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec; deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ◊ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec ♪
  19.      svetník  -a m (í) 1. rel. kdor je razglašen za svetega: častiti svetnike in svetnice / razglasiti za svetnika; praznik vseh svetnikov 2. ekspr. kdor v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: njegov brat je bil pravi, živi svetnik / delati se svetnika ● ekspr. ti si pa res čuden svetnik čudak, posebnež; ledeni svetniki ledeni možje ♪
  20.      svetníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetníke: svetniški kipi; svetniški življenjepis / svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov / svetniško potrpljenje svetníško prisl.: živeti svetniško; svetniško potrpežljiv človek ♪
  21.      svetníštvo  -a s (ȋ) 1. rel. značilnost svetníka: priznali so mu svetništvo; pridigati o svetništvu / znamenja svetništva 2. ekspr. obvladovanje negativnih nagnjenj v najvišji meri in prizadevanje delati dobro: od ljudi ne pričakuje svetništva ♪
  22.      svetnják  -a m (á) zastar. 1. posveten človek: bil je velik svetnjak 2. laik, neduhovnik: duhovniki in svetnjaki ♪
  23.      sveto... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svet, zemlja: svetobežen, svetomrznost, svetožalje ♪
  24.      sveto... 2 prvi del zloženk nanašajoč se na svet prid.: svetogorski, svetopisemski, svetoskrunstvo ♪
  25.      svetobéžnost  -i ž (ẹ́) knjiž. lastnost svetobežnega: zanj je značilna svetobežnost / sentimentalna svetobežnost ♪

   48.744 48.769 48.794 48.819 48.844 48.869 48.894 48.919 48.944 48.969  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA