Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (47.369-47.393)


  1.      sondírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. s sondo raziskovati, meriti: sondirati morsko dno, visoke plasti ozračja // med. s sondo preiskovati ali zdraviti: sondirati rano, želodec 2. publ. ugotavljati, raziskovati kako mišljenje, stanje a) pred določenim dejanjem, odločitvijo: previdno so sondirali, kaj lahko zahtevajo; sondiral je teren in ugotovil pripravljenost za pogajanja b) na osnovi raziskave, spraševanja manjše, vzorčne skupine: sondirati javno mnenje ◊ alp. reševalci sondirajo plaz; arheol. sondirati keltsko najdišče ♪
  2.      sonét  -a m, im. mn. stil. sonétje (ẹ̑) lit. pesem iz štirinajstih verzov, navadno enajstercev, v dveh štirivrstičnih in dveh trivrstičnih kiticah: pesniti, pisati sonete; v sonetu izpovedati ljubezen, spoznanje; ciklus sonetov / angleški ali elizabetinski sonet v treh štirivrstičnih in eni dvovrstični kitici; glavni ali mojstrski sonet magistrale ♪
  3.      sonetíst  -a m (ȋ) lit. pesnik sonetov: moderni, renesančni sonetisti ♪
  4.      sóng  tudi sông -a m (ọ̑; ȏ) kratka, preprosta, pogosto družbenokritična pesem, popevka a) kot del literarnega kabareta: songe je pel znani humorist; povezati posamezne prizore s songi b) kot vložna pesem v dramskem besedilu: v drami, komediji je tudi nekaj songov; songi v Brechtovi Beraški operi ♪
  5.      sòoblikoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȍ-ȃ) ženska oblika od sooblikovalec: sooblikovalka arboretuma ♪
  6.      sòobstájati  -am nedov. (ȍ-ā) knjiž. skupaj obstajati, skupaj bivati: nazori, ki v določeni družbi soobstajajo ♪
  7.      sòobtožíti  in sòobtóžiti -im dov. (ȍ-ȋ ȍ-ọ́) skupaj s kom obtožiti: obenem z bratom so soobtožili tudi njega sòobtóžen -a -o: udeležil se je sestanka pri soobtoženem XY ♪
  8.      soóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od soočati: priče so pri soočanju govorile vedno enako, osumljenec pa je še naprej tajil / soočanje različnih miselnih in literarnih tokov ♪
  9.      soóčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: večkrat so jo soočali z drugimi jetniki, vendar ni hotela nikogar prepoznati; soočati se s kom 2. publ. primerjati, konfrontirati: mogoče je ustvarjalno soočati tudi zelo različna stališča ● publ. članek nas sooča z nenavadnimi spoznanji seznanja; publ. tu se soočajo različni interesi se pojavljajo, kažejo soóčati se publ., v zvezi s s, z izraža, da je kdo deležen zlasti česa neprijetnega: sodobna družba se sooča z drugačnimi socialnimi problemi; ta veja gospodarstva se sooča z novimi težavami ♪
  10.      soočeváti  -újem nedov. (á ȗ) soočati: soočevati očividce / na takih srečanjih so strokovnjaki soočevali svoja mnenja in izkušnje primerjali, konfrontirali / publ. učitelji se soočujejo z interesi učencev se seznanjajo ♪
  11.      soóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami ♦ jur. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače 2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav ● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so soóčiti se publ., v zvezi s s, z izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem ∙ ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je soóčen -a -o: tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo ♪
  12.      sòodgovórnost  -i ž (ȍ-ọ́) dejstvo, da je kdo soodgovoren: čutil je soodgovornost za prevoz tovora / prevzeti soodgovornost za pravočasno izdelavo načrta / dolžili so ga soodgovornosti za slabo poslovanje ♪
  13.      sòodnòs  -ôsa m (ȍ-ȍ ȍ-ó) knjiž. medsebojni odnos: soodnosi med stvarmi / očiten soodnos med količino mleka in krmljenjem medsebojna odvisnost ♪
  14.      sòodnôsje  -a s (ȍ-ȏ) knjiž. več medsebojnih odnosov, medsebojni odnosi: zapleteno medčloveško soodnosje ♪
  15.      sòodvísnost  -i ž (ȍ-í) medsebojna odvisnost: proučevati soodvisnost mrtve in žive narave; soodvisnost med znanostjo in družbenim razvojem ♪
  16.      sopár  -a m (ȃ) zastar. 1. sopara: sopar puhne iz lonca / gost sopar se je dvigal s potne živine ∙ zastar. stroje žene voda ali sopar para; zastar. opojni sopari vina hlapi, izhlapine 2. soparica: neznosen sopar je napovedoval nevihto ♪
  17.      sopára  -e ž (ȃ) 1. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri vrelišču: sopara se je dvignila, puhnila iz lonca; odvajati soparo; ekspr. oblak sopare ♦ gastr. kuhati v sopari v primerni pokriti posodi nad vrelo vodo // topel zrak, poln vidnih hlapov: skozi odprta hlevska vrata se je valila sopara; kuhinjska sopara / živali se je kadila sopara iz gobca // redko izparina, izhlapina: zatohla sopara gnoja; zrak, poln strupene sopare 2. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: sopara se tudi proti večeru ni polegla; neznosna sopara; poletna sopara ● knjiž. izza sosednjega hriba se je dvigala sopara megla ♪
  18.      sopárica  -e ž (ȃ) 1. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: soparica je kazala na spremembo vremena; okrog poldne je nastopila soparica; dušeča, neznosna soparica; poletna, popoldanska soparica; soparica pred viharjem // neprijetno topel, vlažen zrak: kljub neznosni soparici so vztrajali v dvorani; smrad in soparica zaradi gneče / omotična soparica v tovarni slab zrak 2. ekspr. vroče, megličasto ozračje: gozd se je ovil v soparico; migetanje, utripanje soparice ● ekspr. iz kave se je dvigala soparica rahla sopara; od stene puhti soparica vroč zrak ♪
  19.      sòpévec  -vca m (ȍ-ẹ́) pevec v razmerju do drugega pevca, s katerim skupaj poje: eden od pevcev vodi, sopevec mu odgovarja / bil je ljubosumen na njene sopevce pri predstavah ♪
  20.      sôpež  -a m (ȏ) knjiž. sopenje: sopež bolnikov / iz sobe je bilo slišati sopež spečih ♪
  21.      sopíh  -a m (ȋ) 1. glagolnik od sopihniti: vzdih in sopih / redko za seboj je zaslišal pasji sopih pasje sopihanje 2. nar. vzhodno odprtina, luknja za zračenje; oddušnik: zamašiti sopih ♪
  22.      sopílo  -a s (í) nav. mn., zastar. dihalni organ: obolenje sopil; sopila in prebavila ♪
  23.      sópišnjak  -a m (ọ́) nar. vzhodno odprtina, luknja za zračenje; oddušnik: iz sopišnjakov se je kadilo ♪
  24.      sòpívec  -vca m (ȍ-ȋ) pivec v razmerju do drugega pivca, s katerim skupaj pije: ostal je trezen, njegovi sopivci pa so že onemogli sloneli na mizi / bili so pogostni sopivci ♪
  25.      sòplesálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) plesalec v razmerju do drugega plesalca, s katerim skupaj pleše: plesalci in plesalke so si izmenoma izbirali soplesalce; pogovarjati se s soplesalcem ♪

   47.244 47.269 47.294 47.319 47.344 47.369 47.394 47.419 47.444 47.469  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA