Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (45.469-45.493)



  1.      rúsiti  -im nedov.) 1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti ruskega jezika: pisatelji so zaradi približevanja drugim Slovanom začeli rusiti in hrvatiti 2. delati kaj rusko: rusiti priseljence
  2.      rusízem  -zma m () lingv. element ruščine v kakem drugem jeziku: rusizmi v prevedenih delih
  3.      rúska  -e ž () nar. 1. mravlja rdeče barve, ki ima želo; rosica: pik ruske 2. večja sladkovodna riba z majhnimi zlato zelenkastimi luskami in zaokroženimi plavutmi; linj: debele ruske
  4.      rúski  -a -o prid. () nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik; ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film ◊ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka rúsko prisl.: govoriti (po) rusko
  5.      rúsovstvo  -a s () lastnosti, značilnosti Rusov: rusovstvo v delih Turgenjeva / vpliv rusovstva ruske kulture in miselnosti / pravoslavje se je enačilo z rusovstvom s pripadnostjo k ruski državi
  6.      rustificírati  -am nedov. in dov. () knjiž. dati čemu preproste, umetniško manj dovršene oblike: rustificirati visoko umetnost rustificíran -a -o: obrazi na sliki so rustificirani
  7.      rústika  -e ž (ú) arhit. zid iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov: rustika renesančne palače; rustika v pritličju ● knjiž. ta predalnik je rustika je iz (nekdanje) kmečke hiše
  8.      rustikalizácija  -e ž (á) knjiž. uvajanje rustikalnih, kmečkih elementov v kaj: rustikalizacija pohištva / rustikalizacija slovenske literature
  9.      rúša  -e ž (ú) vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo; hudournik je raztrgal rušo; konji kopljejo s kopiti v rušo ∙ vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev // kos te plasti: obrezati rušo; obložiti gredico z rušami // rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila; popasti rušo; gosta ruša / mahova, travna ruša
  10.      rúševec  -vca m (ú) večja gorska ptica temne barve z zakrivljenimi bleščečimi se peresi v repu: ruševec je grulil in skakal; ustreliti ruševca; krivci ruševca
  11.      ruševína  -e ž (í) nav. mn. ostanki nasilno podrte stavbe, stavb: po potresu so odstranili ruševine; kup ruševin / umreti pod ruševinami / ruševine rimskega mesta razvaline; pren., ekspr. ruševine imperializma; ruševine življenja ∙ ekspr. dvigniti deželo iz ruševin odpraviti posledice opustošenja, razdejanja; ekspr. ob koncu vojne je bila država v ruševinah opustošena, razdejana
  12.      ruševínski  -a -o prid. () nanašajoč se na ruševino, razvalino: odkopavati ruševinske plasti / ruševinski psi psi, izučeni za reševanje izpod ruševin
  13.      rušílec  -lca [tudi c] m () 1. kdor ruši: barakarji so hoteli pregnati rušilce / ekspr. rušilci starega družbenega reda / ekspr. rušilec discipline, sloge 2. voj. hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za zaščito konvojev: konvoj je imel na razpolago dva rušilca; križarke, fregate in rušilci / raketni, torpedni rušilec
  14.      rušílnost  -i ž () sposobnost za rušenje: velika rušilnost dinamita
  15.      rušítelj  -a m () kdor ruši: rušitelji so začeli podirati hišo / ekspr. rušitelj enotnosti / ekspr. brezobzirni rušitelji tradicije
  16.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov.; ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov
  17.      rúšje  -a s (ū) 1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: krivenčasto rušje; macesen in rušje 2. drevje, grmovje rušja: težko je hodil skozi rušje; skriti se v rušju
  18.      rúšnat  -a -o prid. () pokrit z rušo: rušnat nasip; rušnata tla / tam imajo koče rušnate strehe ◊ bot. rušnata masnica na vlažnih tleh rastoča visoka trava z raskavimi listi in zelenimi klaski v latu, Deschampsia caespitosa; rušnata zvončnica
  19.      rúšnja  -e ž () star. ruša: iz rušnje štrli kamen; sedeti na rušnji
  20.      rút  -a m () nar. severozahodno s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: strmi ruti
  21.      rúta 1 -e ž (ú) 1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo; njena mati nosi ruto; potegniti si ruto na oči; zavezati ruto na tilniku, pod brado; zavezati komu oči z ruto; pisana, velika ruta; svilena ruta; ogel rute; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo / naglavna ruta // kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; ovratna ruta; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; taborniška ruta 2. star. robec: potegniti ruto iz žepa / žepna ruta ● star. povezati obleko v ruto v culo
  22.      rútica 2 -e ž (ú) bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens
  23.      rutína  -e ž () 1. izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom: imeti veliko rutino v prevajanju; pridobiti si govorniško rutino / družabna, poklicna rutina // nav. ekspr. tehnična dovršenost v izvajanju, podajanju brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: režiser se je upiral rutini; igralska rutina; zaiti v preveliko rutino 2. nav. ekspr. strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu: poleti v vesolje so postali rutina; aparati odvzamejo zdravniku velik del vsakdanje rutine
  24.      rutinêr  -ja m () kdor je v kaki stvari zelo izurjen, izkušen: postal je rutiner v prevajanju; šahist rutiner / ekspr. umetnik se je spremenil v rutinerja
  25.      rutinêrski  -a -o prid. () nanašajoč se na rutinerje ali rutinerstvo: rutinerski birokrat / rutinerske razvade glasbenikov / rutinerska opravila rutinska rutinêrsko prisl.: rutinersko opravljati delo

   45.344 45.369 45.394 45.419 45.444 45.469 45.494 45.519 45.544 45.569  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA