Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (44.369-44.393)


  1.      razsipávanje  -a s (ȃ) glagolnik od razsipavati: razsipavanje zrnja / razsipavanje denarja; razsipavanje z družbenimi sredstvi / razsipavanje besed ♪
  2.      razsipávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest: razsipavati umetna gnojila; z lopato je razsipaval pesek 2. ekspr. oddajati, razširjati, navadno v veliki količini: lestenec razsipava svetlobo / pomlad razsipava cvetje po travnikih / harfa je razsipavala zvoke po dvorani / razsipavati domislice, duhovitosti 3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: razsipavati denar, z denarjem; pren. ne razsipavaj svojih moči za to ∙ ekspr. razsipavati s pohvalo preveč hvaliti ♪
  3.      razsípnež  -a m (ȋ) ekspr. razsipen človek: bil je velik razsipnež ♪
  4.      razsípnica  -e ž (ȋ) ekspr. razsipna ženska: bila je razsipnica in je vse zapravila ♪
  5.      razsípnik  -a m (ȋ) ekspr. razsipen človek: iz skopuha je postal razsipnik ♪
  6.      razsípniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razsipnike: razsipniški človek / razsipniško ravnanje, življenje ♪
  7.      razsípništvo  -a s (ȋ) nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljanje dobrin: boj proti razsipništvu ♪
  8.      razslojeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je družbo vedno bolj razslojeval; kmečko prebivalstvo se je hitro razslojevalo // povzročati nastanek razlik pri čem sploh: razseljevanje ljudi je razslojevalo prej enoten jezik ♪
  9.      razslojíti  -ím dov., razslójil (ȋ í) povzročiti nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je razslojil kmečko prebivalstvo; družba se je razslojila // povzročiti nastanek razlik pri čem sploh: različni interesi članov so stranko kmalu razslojili / razseljevanje je prej enoten jezik razslojilo razslojèn -êna -o: razslojeni kmetje; žargonsko razslojen jezik ♪
  10.      razsmérnik  -a m (ẹ̑) elektr. naprava za pretvarjanje enosmernega toka v izmenični tok: usmerniki in razsmerniki / tranzistorski razsmernik ki ima tranzistorje ♪
  11.      razsmradíti  -ím dov., razsmrádil; razsmrajèn (ȋ í) narediti, da kaj ni več zasmrajeno: sobe niso mogli razsmraditi ♪
  12.      razsnováti  -snújem dov., razsnovál (á ú) 1. lit. postopno končati dogajanje; razplesti: avtor razsnuje zgodbo v romanu 2. zastar. razčleniti: površno razsnovati povedano; do podrobnosti razsnovati pogovor ♪
  13.      razsôdba  -e ž (ō) 1. odločitev razsodišča, sodišča: pravilna razsodba / razsodba razsodišča ♦ jur. izdati, izreči razsodbo 2. glagolnik od razsoditi: po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre ♪
  14.      razsódek  -dka m (ọ̑) glagolnik od razsoditi: pred odločitvijo je potreben razsodek; zmagal je trezen razsodek / čakali so na njegov razsodek / star. nima nobenega razsodka nobene razsodnosti ♪
  15.      razsodílo  -a s (í) knjiž., redko merilo, kriterij: ocenjevati po strogih razsodilih ♪
  16.      razsodíšče  -a s (í) 1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče; predložiti spor razsodišču ♦ jur. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; pogodbeno razsodišče 2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke ♪
  17.      razsodíti  in razsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo ♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi razsójen -a -o: zadeva je že razsojena ♪
  18.      razsodníca  -e ž (í) ženska oblika od razsodnik: bila je razsodnica v njihovem sporu / izbrana je za stalno razsodnico ♪
  19.      razsodník  -a m (í) 1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsodnik; poklicati, postaviti koga za razsodnika // član razsodišča: imenovati, izbrati razsodnika; stalni razsodnik 2. knjiž. ocenjevalec: glasbeni, jezikovni razsodnik ♪
  20.      razsodníštvo  -a s (ȋ) dejavnost razsodnikov: organizacija razsodništva // razsodniki: imenovati glavno razsodništvo ♪
  21.      razsódnost  -i ž (ọ́) sposobnost v težkem položaju razumno, premišljeno ravnati: manjka mu razsodnosti; izgubiti razsodnost; bolečine mu jemljejo, ekspr. zamegljujejo razsodnost; ekspr. odpovedala mu je zdrava razsodnost / delaj po svoji razsodnosti / knjiž. razsodnost duha ♪
  22.      rázsoha  tudi razsóha -e ž (á; ọ̑) nar. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: malo pod razsoho so lipo povezali z jekleno žico ♪
  23.      rázsohe  -soh ž mn. (á ȃ) nar. vzhodno senene vile: nalagati seno z razsohami ♪
  24.      razsója  -e ž (ọ̑) glagolnik od razsojati ali razsoditi: razsojo je prepustil modrejšim / ni bil več sposoben jasne razsoje ♪
  25.      razsójati  -am nedov. (ọ́) izrekati svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsojati prepire in kaznovati prestopnike; o tem bodo razsojali drugi; pravično, ekspr. trezno razsojati ♦ jur. odločati v postopku pred razsodiščem, sodiščem ♪

   44.244 44.269 44.294 44.319 44.344 44.369 44.394 44.419 44.444 44.469  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA