Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (43.269-43.293)


  1.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
  2.      provinciálec  -lca m (ȃ) 1. knjiž. podeželan: mnogo provincialcev se je preselilo v mesto / ekspr. bal se je, da ga bo natakar imel za provincialca 2. slabš. v mišljenju in ravnanju ozek, omejen človek: po svojih umetniških nazorih so pravi provincialci; zmerja jih z zaspanimi provincialci ♪
  3.      provincializácija  -e ž (á) knjiž., ekspr. pojav, da postane za kaj značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: provincializacija življenja ◊ jur. provincializacija v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost pokrajinske uprave ♪
  4.      provincialízem  -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
  5.      provinciálnost  -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost ♪
  6.      províncija  -e ž (ȋ) zastar., v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanovitev nove provincije ♪
  7.      próvitamín  -a m (ọ̑-ȋ) biol., kem. organska snov, ki se v organizmu lahko spremeni v vitamin: ergosterol in drugi provitamini / korenje vsebuje veliko provitamina A ♪
  8.      provizíja  tudi provízija -e ž (ȋ; í) v odstotkih izražen delež, ki pripada soudeležencu, navadno pri trgovskih poslih: dobivati provizijo; izplačali so mu 10-odstotno provizijo / akviziterska, bančna, posredniška provizija ♪
  9.      provizórij  -a m (ọ́) knjiž. 1. zgradba, objekt, zgrajen za začasno uporabo, navadno manj kvaliteten: namesto novega mostu so postavili provizorij; zgraditi provizorij za sezonske delavce; leseni provizoriji 2. kar je samo začasno sploh: ta ustanova je le provizorij ♪
  10.      provokácija  -e ž (á) 1. spodbujanje koga k zanj škodljivim izjavam, dejanjem, zlasti političnim: bati se provokacij / njegovo govorjenje je bilo provokacija 2. ekspr. izzivanje: ni odgovoril na njegovo provokacijo / provokacije izvidniških letal / tako se je oblačil iz želje po provokaciji ♪
  11.      provokatívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost provokativnega: provokativnost vprašanja / provokativnost njegovega vedenja izzivalnost ♪
  12.      provokátor  -ja m (ȃ) kdor provocira: ta človek je nevaren provokator; govorili so previdno, ker so se bali provokatorjev / agent provokator ♪
  13.      provokátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na provokatorje: provokatorsko delovanje / provokatorski agent / provokatorsko vprašanje provokativno ♪
  14.      próza  -e ž (ọ̄) 1. lit. izrazna oblika, za katero je značilen navaden, ne po posebnih obrazcih urejen jezik: proza in verz / drama je pisana deloma v prozi / pesem v prozi 2. lit. literarno ustvarjanje v taki obliki, pripovedništvo: proza in poezija / utemeljitelj slovenske proze // dela v taki obliki: brati, pisati, prevajati prozo / esejistična, lirična, pripovedna, ritmizirana proza / nova zbirka krajših proz proznih del 3. knjiž., ekspr. vsakdanjost, navadnost: hotel je ubežati prozi svojega življenja / njun zakon je postal navadna proza ♪
  15.      prozáičnost  -i ž (á) knjiž. lastnost, značilnost prozaičnega: prozaičnost in ozkost njihovega življenja; njena pisma so ga presenečala s svojo prozaičnostjo / pesnik se izgublja v prozaičnosti ♪
  16.      prožílo  -a s (í) knjiž. sprožilo: prožilo pri pasti / fotograf je pritisnil na prožilo / prislonil je puško k licu in dal prst na prožilo na sprožilec, na petelina / morda je pomanjkanje hrane prožilo selitvenega nagona ptic ♦ voj. vzvod za sprožitev udarne igle pri strelnem orožju ♪
  17.      prožíti  in próžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: prožiti s snegom obtežene veje 2. z dotikom, sprostitvijo spravljati a) v delovanje: prožiti alarmne naprave / prožiti fotografski aparat / prožiti puške / prožiti strele streljati b) v gibanje, premikanje: prožiti hlode po drči; plazovi se prožijo / prožiti puščice 3. knjiž., ekspr. vzbujati, povzročati: taka doživetja prožijo v človeku umetniški navdih 4. star. iztegovati: prožiti roke k materi ● star. prožiti komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; star. iz gradiva se proži zanimiva ugotovitev se kaže ♪
  18.      prožljív  -a -o prid. (ȋ í) redko ki se (rad) proži, napenja: prožljiv lok / prožljiva snov prožna ♪
  19.      próžnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost 2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih 3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje 4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča ◊ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa ♪
  20.      prsàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. ki ima velike prsi: prsata ženska ♪
  21.      pŕsca  pŕsc s mn. (r̄) ekspr. manjšalnica od prsi: prsca novorojenčka ♪
  22.      pŕsi  -i ž mn. (r̄) 1. sprednji del človeškega ali živalskega trupa med vratom in trebuhom: prsi se mu dvigajo, širijo; izbočiti prsi; razgalil si je prsi in pokazal rano; stiskati otroka, sliko k prsim; naslonila je očetu glavo na prsi; suniti v prsi; kosmate, široke prsi; konj z belo liso na prsih / prekrižati, skleniti roke na prsih / kurje prsi ozke, izbočene prsi / kot povelje trebuh noter, prsi ven / pripeti nagelj, odlikovanje na prsi na del oblačila, ki pokriva prsi // v zvezi z iz, v prsna votlina (z organi): čutiti bolečine v prsih; boli, peče, zbada ga v prsih; v prsih mu hrope, piska / ekspr. srce v prsih mu je veselo igralo / ekspr. iz prsi so mu prihajali grgrajoči glasovi // ekspr., v zvezi z iz, v ta votlina kot središče čustvovanja, zavesti: hotel mu je iztrgati skrivnost iz prsi; dolgo je nosil to misel, željo v prsih / knjiž. v njegovih prsih je led 2. vzboklini na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: položil ji je roko na prsi; ima lepe, nerazvite, velike prsi / otrok išče materine prsi; hranitev pri prsih dojenje; star. otroka ima pri prsih doji ga ● ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. gojiti, rediti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; vznes. prsi zemlje zemeljsko površje ◊ gastr. nadevane telečje prsi; vet. globoke prsi ki imajo sorazmerno dolg navpični premer od vrha do prsnice; voj. boj prsi ob prsi boj iz neposredne bližine ♪
  23.      pŕsiti se  -im se nedov. (r̄ ȓ) 1. bočiti prsi: ponosno se prsiti; prsil se je, da bi bil videti večji 2. ekspr. bahati se, postavljati se: prsiti se pred prijatelji; po tistem uspehu se je kar naprej prsil ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je prsil samozavestno, bahavo govoril ♪
  24.      pŕsk  -a m (ȓ) glagolnik od prskati: slišati prsk / prsk srnjakov / v prsku je gams zelo napadalen v času gonjenja ♪
  25.      pŕskati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. s silo iztiskati zrak skozi usta, nos, da nastajajo kratki, ostri glasovi: opice so začele pihati, prskati, renčati / prskati od smeha, veselja // preh. ob takem iztiskanju zraka metati, razprševati: prskati slino 2. ekspr. zaradi sile, pritiska se z ostrimi glasovi razprševati: curek vode prska iz odprtine / ob drvečih saneh je sneg prskal visoko v zrak / krogle so prskale po pesku 3. preh. z iztiskanjem razprševati: prskati barvo na platno 4. preh., ekspr. krčevito se smejoč govoriti, pripovedovati: prskati sosedu nekaj v uho; med smehom je prskal, kako je bilo pŕskati se navadno v zvezi s koza, srna kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: koze so se že začele prskati prskajóč -a -e: prskajoč smeh; prskajoče iveri ♪

   43.144 43.169 43.194 43.219 43.244 43.269 43.294 43.319 43.344 43.369  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA