Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (40.544-40.568)


  1.      pozibávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih zibati: vso noč je pozibavala otroka / pozibaval je fantka na kolenu; otrok se pozibava na stolu; jezdeci se pozibavajo v sedlih / ekspr.: morje pozibava ladje; veter pozibava veje pozibávati se nav. ekspr. zibajoč se premikati: počasi se je pozibavala proti vratom / pri hoji se pozibava v bokih pozibavajóč -a -e: pozibavajoč otroka, je pela; pozibavajoč se je odšel iz hiše; pozibavajoča hoja; pozibavajoče se ladje; pozibavajoče se klasje ♪
  2.      pozícija  -e ž (í) 1. knjiž. položaj: ostati v določeni poziciji / začetna pozicija pri plesu / določiti, vrisati pozicijo hiše / v tej poziciji izgubi soglasnik zven / obstreljevati sovražnikove pozicije; zavzeti strateško pomembno pozicijo / pozicija žensk se je v zgodovini spreminjala; gospodarska pozicija kmeta / pridobiti si močnejšo politično pozicijo / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolno pozicijo; publ. socializem si je utrdil pozicijo v svetu 2. nav. mn., publ. načelo, stališče: članek izraža pozicije naprednih sil; pri analizi je izhajal s pozicij pozitivizma ● publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč ◊ aer. določiti pozicijo letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; ekon. pozicija sistematični pregled povečevanja določene vrste proračunskega izdatka ali prejemka; navt. določiti pozicijo ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; šah. pozicija razporeditev in medsebojni odnos šahovskih figur v določenem trenutku igre; analizirati pozicijo; mat, pat pozicija; voj. ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja ♪
  3.      pozicíjski  tudi pozícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na pozicijo: pozicijska prednost ◊ avt. pozicijske luči luči za označevanje položaja vozila na cestišču ali med parkiranjem; navt. pozicijske luči luči za označevanje položaja in približne smeri gibanja plovila; šah. pozicijska igra igra, pri kateri si igralec v skladu s svojim načrtom prizadeva doseči določeno pozicijo; voj. pozicijska vojna vojna na neprekinjenih, močno utrjenih frontah, ki se dalj časa ne premaknejo ♪
  4.      pozídati  tudi pozidáti -am dov. (í á í) 1. z zidanjem stavb izpolniti prostor: dolino so zelo hitro pozidali / pozidati zemljišče 2. z zidanjem popraviti, obnoviti: kupil je staro hišo in jo pozidal / pozidati porušeno mesto // redko sezidati, zgraditi: dolgo je hranil, da je pozidal novo hišo 3. z zidanjem porabiti: pozidal je že vso opeko pozídan -a -o: pozidana parcela; mesto je bilo porušeno in spet pozidano ♪
  5.      pozidáva  -e ž (ȃ) glagolnik od pozidati: pozidava parcele / pozidava porušenega mesta je dolgo trajala / pozidava stanovanj poteka počasi zidava, graditev ♪
  6.      pozími  prisl. (í) v zimskem času: pozimi je na drevju ivje; volnene obleke nosi samo pozimi / ekspr. soba je pozimi in poleti vlažna zmeraj / obleka za pozimi; prim. zima ♪
  7.      pozíranje  -a s (ȋ) glagolnik od pozirati: služila je denar s poziranjem / moti jo njegovo poziranje / boj proti literarnemu poziranju ♪
  8.      pozírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. biti na razpolago za upodabljanje: pozirati kiparju, slikarju; pozirati za akt, portret / rada pozira fotografom 2. ekspr. nepristno, narejeno se vesti, ravnati: na predavanjih je rad poziral / ni resen znanstvenik, samo pozira ♪
  9.      pózitiv  -a m (ọ̑) 1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv 2. lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ ◊ muz. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle ♪
  10.      pozitivístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od pozitivist ♪
  11.      pozitivízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče dokazati: pozitivizem in pragmatizem / logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti 2. metoda, ki se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti: sociološki, znanstveni pozitivizem ♪
  12.      pozív  -a m (ȋ) 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor // list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti, poslati poziv 2. glasno izražena zahteva po a) prisotnosti: vsi so prišli na njegov poziv / telefonski poziv / knjiž. poziv v sili klic v sili b) kaki dejavnosti: na njegov poziv so dvignili roke / knjiž. poziv na pomoč klic na pomoč 3. glagolnik od pozvati: poziv k uporu; vzklikati gesla kot poziv na boj / poziv k sodelovanju / poziv na sodišče ● dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv ♪
  13.      pozívati  -am nedov. (í) navadno s prislovnim določilom 1. javno izražati željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozivati k uporu; pozivati ljudstvo na boj; prebivalce pozivajo, naj se udeležijo zborovanja / pozivati k delavnosti, disciplini / članek poziva k strpnosti 2. izražati zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: pozivati na sodišče / pozivati fante k vojakom / mati poziva otroke domov kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga poziva za pričo / pozivati na pomoč klicati pozívati se zastar. sklicevati se: pozivati se na predpise / pozivati se na uglednega znanstvenika ♪
  14.      pozívnica  -e ž (ȋ) knjiž. vabilo: pokazati pri vhodu pozivnico; prinesti s seboj pozivnico / poimenska pozivnica / sodna pozivnica // poziv: že prve dni vojne je dobil pozivnico ◊ ptt obvestilo klicani osebi brez telefona s podatki o naročenem telefonskem pogovoru na pošti ♪
  15.      pozláta  -e ž (ȃ) tanka prevleka iz zlata: pozlata se že lušči; obnoviti pozlato; bleščeča, potemnela, pristna pozlata / s pozlato okrašen strop; pren., ekspr. klasicistična pozlata uprizoritve // ekspr. kar je temu podobno: nebo se je prevleklo s pozlato; pozlata na listju ♪
  16.      pozlatéti  -ím dov. (ẹ́ í) ekspr. postati po barvi podoben zlatu: listje, žito je pozlatelo ♪
  17.      pozlatíti  -ím dov., pozlátil (ȋ í) prekriti s tanko plastjo zlata: pozlatiti bronast kipec; pozlatiti uro // ekspr. narediti kaj po barvi podobno zlatu: jesen pozlati gozd, vinograd; sonce je pozlatilo vrhove gor; žita so se že pozlatila ∙ ekspr. s svojim smehom vse pozlati naredi lepo, prijetno pozlačèn -êna -o: pozlačen okvir; strop v dvorani je pozlačen; pozlačena medalja ♪
  18.      pôzlu  in po zlù prisl. (ó; ȕ) ekspr., v zvezi iti pozlu 1. propasti, propadati: odkar ni gospodarja, gre kmetija pozlu; letina bo šla pozlu, če ne bo kmalu dežja; ob požaru so šli vsi spisi pozlu; vse bo šlo pozlu / s širokim pomenskim obsegom: zaradi neupravičenih izostankov je šlo lani pozlu na tisoče delovnih dni je bilo izgubljenih; v vojni gre veliko ljudi pozlu je ubitih, umre 2. biti neuspešen, izjaloviti se: načrti so šli pozlu; naročilo je šlo pozlu; prim. zlo ♪
  19.      poznàn  in poznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 1. za katerega obstajanje, lastnosti, značilnosti se ve: nikomur poznan človek; dobro poznan / ti problemi so mi poznani jih poznam 2. star. znan: hodil je po poznanih krajih; to mi je poznano; sam.: nobenega poznanega nisem videl; prim. poznati ♪
  20.      poznánje  -a s (ȃ) dejstvo, da kdo koga ali kaj pozna: medsebojno poznanje; o svojem poznanju z njim je molčal; med njima se je razvilo ožje poznanje poznanstvo / poznanje položaja, razmer; poznanje predpisov, zakonov / poznanje tujih jezikov znanje, obvladanje / dobro poznanje ljudi, življenja mu je marsikdaj koristilo ● star. v mestu je imel poznanje z mladim dekletom ljubezensko razmerje ♪
  21.      poznánstvo  -a s (ȃ) odnos med ljudmi, ki se poznajo: obnoviti staro, skleniti novo poznanstvo; poznanstvo med njima, z njim bi ga lahko obremenjevalo; minilo je leto dni njunega poznanstva / brez poznanstva ga ne bi sprejeli v društvo; to je dobil po poznanstvu / star. priti v poznanstvo s kom skleniti, vzpostaviti poznanstvo ● star. ima veliko poznanstva znancev, prijateljev ♪
  22.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  23.      poznaválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor ve (za) kaj, je seznanjen s čim: poznavalci trdijo, da spada to vino med najboljša vina; dober poznavalec gob / poznavalec predpisov, razmer / ekspr. položaj je presodil s pogledom poznavalca / dober poznavalec ljudi 2. kdor ima s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: je velik poznavalec evropske književosti; poznavalci Prešernove poezije; izvrsten poznavalec matematične vede / poznavalec tujih jezikov kdor zna, obvlada tuje jezike ♪
  24.      poznaválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od poznavalec: dobra poznavalka kraja je / poznavalka glasbe ♪
  25.      poznaválski  -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na poznavalce ali poznavanje: poznavalska merila / ekspr. ocenil ga je s poznavalskimi očmi poznaválsko prisl.: poznavalsko pregledati, proučiti; poznavalsko je pokusil vino ♪

   40.419 40.444 40.469 40.494 40.519 40.544 40.569 40.594 40.619 40.644  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA