Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (35.701-35.725)


  1.      odzvòk  in odzvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) knjiž. 1. odmev: odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok 2. redko resonanca: zamolkel odzvok / ustni odzvok ♪
  2.      odzvončkljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. prenehati zvončkljati: ura je odzvončkljala 2. zvončkljaje se oddaljiti: sani so odzvončkljale po cesti ♪
  3.      odzvoníti  -ím dov., odzvónil (ȋ í) 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti ♪
  4.      odžebráti  -ám dov. (á ȃ) 1. nar. koroško odmoliti: odžebral je večerno molitev in zaspal 2. ekspr. hitro in enolično odmoliti: odžebrali so in začeli jesti / odžebrati očenaš ♪
  5.      odžéjati  -am dov. (ẹ̑) zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači: vino ga ni odžejalo; stekel je k studencu, da bi se odžejal; odžejati se s čajem; pren. odžejati hrepenenje po lepoti odžéjan -a -o: sit je in odžejan ♪
  6.      odžéti  -žánjem dov., nam. odžét in odžèt (ẹ́ á) s srpom ali strojem odrezati: odžeti korenine / odžele so le nekaj snopov, ko je začelo deževati ♪
  7.      odžírati  -am nedov. (ȋ ȋ) nizko uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: na stara leta jima odžira kruh; škorci odžirajo hrano drugim pticam // povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo / novi hotel jim odžira goste prevzema ♪
  8.      odživéti  -ím dov., odžível (ẹ́ í) 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti odživèl in odživél -éla -o star.: življenje s starim, odživelim človekom ♪
  9.      odžvížgati  -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
  10.      ófer  ófra m (ọ́) nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje: v nedeljo bo ofer / iti k ofru ∙ star. dati komu ofer dar ♪
  11.      ofêrta  -e ž (ȇ) jur. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; ponudba: dati, sprejeti oferto ♪
  12.      òff  [of] prisl. (ȍ) film., gled. izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča: stražnik (off): So že tukaj / filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off ♪
  13.      oficiálnost  -i ž (ȃ) uradnost: oficialnost obiska / publ. njegova literatura je nosila pečat oficialnosti / ni želel nobenih oficialnosti ♪
  14.      ofícij  -a m (í) rel. del brevirja, ki se opravi v enem dnevu; dnevnice: brati oficij // vsakdanje obvezne molitve duhovnikov; brevir: opraviti oficij ♪
  15.      oficír  -ja m (ȋ) član poveljniškega vojaškega osebja, častnik: postal je oficir; vojaki in oficirji / aktivni oficir; oficir za zvezo / oficir milice ♦ navt. oficir trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. oficir čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina ♪
  16.      oficírstvo  -a s (ȋ) 1. oficirski poklic: odločiti se za oficirstvo / ves čas svojega oficirstva še ni doživel takega trenutka 2. oficirji: sklicati oficirstvo štaba ♪
  17.      ogábnež  -a m (ȃ) ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: s tem ogabnežem nočem imeti opravka ♪
  18.      ogábnica  -e ž (ȃ) ekspr. nemoralna, pokvarjena ženska: ne poslušaj te ogabnice ♪
  19.      ogál  -a [au̯] m (ȃ) star. ogel: hrbet in ogali knjige so usnjeni; ogal rute / sedla je na ogal pri peči / izginiti za ogalom ♪
  20.      ogárati  -am dov. (ȃ) 1. nar. ostrgati ščetine, ogoliti: ogarati prašiča 2. star. odrgniti, oguliti: platnena srajca ga je ogarala po vratu ogáran -a -o: ogarana koža; tovor je nosila stara ogarana mula ♪
  21.      ógel 1 ógla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima štiri ogle; zadeti se ob mizni ogel; ogel rute se je začel cefrati; miza je na štiri ogle štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic kotički ♦ geom. stikališče vsaj treh robov telesa // prostor ob tem delu: sedeti na oglu mize 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: avtomobil je poškodoval hišni ogel; prišel je izza ogla; veter piha okrog oglov; ekspr. izginil je za oglom // prostor ob tem delu: čakati koga na oglu; stati na oglu ● ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  22.      ógeln  -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na ogel1: stanuje v ogelni hiši / ogelni kamen ∙ ekspr. to spoznanje je ogelni kamen logike za logiko najvažnejše ♦ obrt. ogelno dleto dleto za obdelovanje oglov ♪
  23.      ógelnik  -a [gǝl] m (ọ̑) 1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik 2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa: stoji negibno kakor ogelnik ♪
  24.      ogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov ● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti ♪
  25.      ogláditi  -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina ♪

   35.576 35.601 35.626 35.651 35.676 35.701 35.726 35.751 35.776 35.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA